Človekove gibalne sposobnosti predstavljajo kvaliteto, ki je v osnovi odgovorna za izvedbo njegovega gibanja. Na osnovi izsledkov različnih raziskav lahko zaključimo, da je v prostoru motorike, do sedaj opredeljenih šest osnovnih gibalnih sposobnosti, z njihovimi različnimi pojavnimi oblikami. Te sposobnosti so: moč, koordinacija, hitrost, gibljivost, ravnotežje in preciznost. Nizek nivo razvitosti teh sposobnosti nam oteži ali celo onemogoči izvajanje najpreprostejših gibalnih nalog. Koliko se lahko določena gibalna sposobnost izrazi pri izvedbi gibanja, je v veliki meri odvisno od stopnje njene prirojenosti, vendar pa niso zanemarljivi tudi vplivi okolja in vadbe. Predvsem koeficient prirojenosti bo tisti dejavnik, na osnovi katerega se bo zastavila strategija treninga (vadbe) vadečih in njihove morebitne selekcije. Pri tem je trening mišljen kot postopek, temelječ na točno določenih parametrih vadbe, kar s sredstvom, kot so elementarne igre, ne moremo v celoti zadovoljiti. Pri elementarnih igrah namreč obremenitve za posameznika ni mogoče natančno določiti (dozirati), kar je pri treningu mogoče in nujno. Zato lahko elementarne igre v glavnem delu vadbene enote uporabljamo le kot sredstvo vadbe, s katerim skušamo vplivati na razvoj motoričnih sposobnosti, ne moremo pa jih uporabiti kot sistematično sredstvo njihovega razvoja. Moramo pa tudi pri njihovi uporabi, ravno tako kot pri treningu, upoštevati metodična načela treniranja, saj le na tak način dosežemo želene učinke vadbe.