Govorim o neformalnih, naravnih socialnih mrežah, pomembnih ljudeh v svetu otroka. Odkrivanje, raziskovanje, mobilizacija otrokove socialne mreže – ali soustvarjanje nove – je pomembna naloga socialnega dela. Za vsak socialnodelovni projekt pomoči je koristno vedeti, ali in na kakšen način je socialna mreža otroku ali mladoletniku vir pomoči v stiski, kakšne izkušnje, da odloča o svojem življenju, mu daje. Sodelovanje s socialno mrežo lahko pomaga strokovnjakom razumeti otrokove potrebe ali razviti učinkovite rešitve, pa tudi odstraniti ovire, ki onemogočajo spremembo. Socialna mreža otroka in mladoletnika je dragocen udeleženec v projektu pomoči. Vzpostavljeno sodelovanje lahko odločujoče vpliva na učinkovitost rešitev. Rešitev je vedno usmerjena v skupnost, samo v skupnosti je mogoča, zato potrebuje njeno sodelovanje. Po Gillighanovem konceptu sestavljajo socialno mrežo otroka poleg staršev sorojenci, stari starši, tete in strici, prijatelji, vrstniki, družinski prijatelji in vrstniki, sosedje, učitelji in odrasli mentorji (v športnem ali kulturnem udejstvovanju otroka). Označijo socialni prostor sodelovanja v projektih socialnega dela. Ekološki zemljevid (Hartmann 1995) ali zemljevid socialne mreže (Tracy 1990) je v socialnem delu pogosto uporabljena tehnika za zapis o konkretni mreži. Naslednji korak je, povabiti člane socialne mreže, da postanejo udeleženi v problemu, da prispevajo podporo in rešitve. Lüssijeva (1991) metodična načela sistemskega socialnega dela dajejo dobro oporo za vzpostavljanje socialnodelovnega sodelovanja. V literaturi (Marsh, Crow 1998, Gillighan 1999) je kot uspešna oblika dela predstavljena skupinska družinska konferenca, na Novi Zelandiji razvita metoda dela, namenjena zlasti projektom pomoči otrokom z odklonskim vedenjem in njihovim družinam, da bi po sodni obravnavi učinkovito vzpostavili sodelovanje med strokovnjaki, starši in razširjeno družino. Navedene raziskave pokažejo uspešnost in učinkovitost te oblike dela. Zato je potrebno, da poseben, dotlej v postopkih neudeležen strokovnjak prevzame načrtovanje in koordinacijo konference in jo vodi v skladu z vnaprej sprejetim konceptom dela, v katerem so opredeljeni prispevek stroke, prispevek družine in proces dela. Družina (tudi razširjena) je prva, ki se mora posvetovati in predlagati načrt za ravnanje. To je izhodišče konference, ki mu strokovnjaki dodajo svoj delež, da bi se soustvarila za družino in stroko sprejemljiva rešitev.