omogoči ubesediti svojo zgodbo, vendar poudarek ostane na težavah in na pomoči, da bi težave premagali. Lüssijevo pojmovanje sistemskega socialnega dela najbolje ilustrirajo metodična načela socialnega dela in prav načela nujno potrebujemo, da bi izpopolnili socialnodelovno ravnanje v delovnem odnosu. V definicijo delovnega odnosa smo vnesli načelo instrumentalne definicije problema in rešitve, vendar šele uporaba vseh načel ustvari dober delovni kontekst. Načela razvidno opišejo, kako socialni delavec pojmuje rešitev, njegov miselni pristop. Načelo vsestranske koristnosti govori o tem da socialni delavec vzpostavi projekt za rešitve tako, da upošteva interese vseh udeleženih v problemu, kar pomeni, da dogovorjena rešitev vsem prinese uresničljivo korist. Je pomembno načelo, ki strokovnjaka zadrži in pelje naprej od dogovorjenega deleža v rešitvi. »Vsestranska koristnost« ni pričakovan izid. Ljudje, uporabniki in strokovnjaki, praviloma nismo naravnani na prepoznavanje koristi, zato je ravnanje po tem načelu še ena uporabna strokovna odločitev. Raziskujemo »napol poln kozarec«, ki je ravno tako resničen kot »napol prazen kozarec«. Načelo vsestranske koristnosti omogoči raziskovanje iz perspektive moči (Sallebey 1997). Načelo kontakta je še ena ilustracija sistemskega socialnega dela. Socialni delavec vzpostavi kontakt z vsemi udeleženimi v problemu, vzpostavi neposredno komunikacijo z vsemi, ki so vpleteni v problem oziroma lahko prispevajo k rešitvi, saj spodbuja, omogoča in vzdržuje komunikacijo. Po Lüssiju načelo kontakta omogoča, da nastane razviden sistem udeleženih v problemu, ki ga spreminjamo in funkcionaliziramo. Po načelu interpozicije opredelimo vlogo socialnega delavca, delavke med vsemi drugimi udeleženimi v problemu. Interpozicija pomeni vlogo, ki ji, mu omogoči spreminjanje bližine in oddaljenosti, empatijo in sočutje ali »vsestransko pristranskost«, kot pravi Stierlin (1987), in distanco, ki je nujna za ravnanje, za akcijo, za projekt rešitve. Socialna delavka, socialni delavec z empatijo in sočutjem pristopi k vsakomur – se pa tudi od vsakega oddalji k sebi, v socialnodelovno osebno vodenje, v načelo interpozicije. To načelo usmerja socialno delavko, delavca k temu, da reflektira družini svoje ravnanje kot socialno delo in povzame konkreten primer ustvarjanja rešitve tako, da vanj vnese vse prispevke