In ciganka se je svečano usedla na kavč, se nagnila nazaj, zavzela vseobsegajočo držo telesa v prostoru in začela pripovedovati po vrstnem redu: najprej mami, potem sebi, nato Ilonki in na koncu Frančku o njihovem lanskem najpomembnejšem dogodku, ki bo vplival na prihodnje življenje vsakega posebej. Mama je zdaj še manj razumela, kam vse to vodi. Do zdaj še ni slišala, da bi kakšna ciganka, hkrati ko vedežuje drugim, vedeževala tudi sebi. A vse na tem svetu je mogoče, je bilo njeno življenjsko vodilo. Iz izkušenj je poznala cigankino metodično izhodišče (središčen dogodek iz preteklosti povežeš z najmočnejšim v sedanjosti: in v preseku z intuicijo zažari prihodnost), a tokrat je krožeče napovedovanje kmalu razpolovila. O sebi in mami je govorila vse manj, dokler se ni povsem posvetila samo še Ilonki in Frančku. Kar naenkrat je začela njune like, figurice in simbole povezovati med seboj. Vsem je kazala skodelico zdaj enega, zdaj drugega. Pri obeh je odkrivala like, ki so se dopolnjevali med seboj, primerjala je figure v gibanju nekega prostora, ki so začele sestavljati dele ali cele zgodbe. Z malo domišljije je bil na desni strani ene skodelice obraz F – fanta, v drugi na levi nekoliko zastrt ženski obraz I – deklice. Mama ni mogla drugega kot potrditi resničnost videnja. Premalo je bila pozorna, da bi vedela, ali se je vse to oblikovalo spontano že na začetku v skodelicah ali pa je vedeževalka spretno sproti kaj ustvarjala.