Razmerje med formalnim in neformalnim ali samo-usmerjenim učenjem, učenjem z lastnimi izkušnjami, učenjem na delu, postaja danes ena od najpomembnejših tem v razpravah in razvojnih projektih v poklicnem in strokovnem izobraževanju.Politiki, raziskovalci, mentorji v podjetjih, učitelji in eksperti s področja poklicnega izobraževanja ter zaposlovanja vse bolj poudarjajo izobraževalni pomen dela, ki ga posameznik opravlja, in učenja v delovnem procesu. Vsaj kar zadeva učinkovitost praktične poklicne usposobljenosti, se izkušnjam v realnem delovnem procesu pripisuje celo večji pomen kot organiziranemu in vodenemu praktičnemu pouku v šolski situaciji, ali pa izobraževanju po različnih tečajih, ki jih organizirajo bodisi šole, bodisi različni centri za usposabljanje, bodisi podjetja sama. Te ocene veljajo zlasti v primerih, ko se to izobraževanje odvija v »laboratorijski« obliki, ko teorija ni posredovana ob ustrezni aplikaciji, posebej pa če sta pouk in učenje usmerjena zgolj k akumulaciji znanja in ne k reševanju problemov. Nikakor ni mogoče prezreti dejstva, da je samo-usmerjeno učenje začelo prodirati tudi v formalno poklicno izobraževanje, kjer je dolga stoletja veljal en sam metodični princip: posnemanje in urjenje. To je bilo skladno z razumevanjem kvalitete poklicnega dela, kjer se je poudarjalo izurjenost in rutino, delovna učinkovitost pa je bila pojmovana predvsem v kvantitativnem smislu. Danes se pogledi na kvaliteto poklicnega dela spreminjajo. Na vseh poklicnih ravneh, tudi pri najenostavnejših poklicih se poudarja samostojnost, in to v vseh fazah dela: pri načrtovanju, pripravi, izvedbi, kontroli in ovrednotenju. Zato se spreminjajo tudi koncepti pouka in učenja. Uvajajo se metode, ki omogočajo tesno povezanost teorije in prakse, ki temeljijo na aktivnosti in samostojnosti učenca, na reševanju delovnih problemov v realnih delovnih razmerah (Reuling, J 1996).