Njuna starša sta Kitajca. Oba. Mama je bila pred leti moja študentka slovenščine. Takrat so na tisti dve uri vsak dan prihajale tri Kitajke. Razen omenjene gospe, ki je govorila odlično angleško, ostali dve sploh nista govorili nobenega tujega jezika, zato sem se moral hudo potruditi, da sem z igro, ročno lutko, pantomimo in seveda s pomočjo angleško govoreče participantke pokazal, o čem sploh govorim. Čeprav sem ob tem še veliko risal, zvončkljal in pel, upošteval sem razne pred tem naštudirane sugestopedične metodične prijeme pouka drugega jezika, sem te gospe oziroma dekleta resnici na ljubo in samokritično skrušeno priznavam prav malo naučil. Celo več, mislim, da sem se tedaj naučil od njih več jaz kitajsko. Katastrofalno za učitelja, skratka! Da ne bo nesporazuma, ne zaradi kake predsodkovno slabše lingvistične razgledanosti ali celo morebitne sposobnosti participantk. Ne! Kleč je drugje. Samo zaradi nezadostne oziroma nikakršne motivacije se gospe niso mogle kaj dosti naučiti. Pred časom pa sem z materjo punčk, ki je edina od njih ostala v Sloveniji, govoril po nekaj letih po telefonu. Bil sem zelo presenečen. Šokiran! Ščebetala je tekočo slovenščino s skoraj zanemarljivimi odtenki tujosti. Skrivnosti pravzaprav ni. Ta gospa namreč cele dneve, ko prideta punčki iz vrtca, z njima govori slovensko. Pa punčki potem sploh znata kaj kitajsko? O tem seveda ne morem soditi, mislim pa, da bolj slabo, saj že mamina oznaka, da razumeta skoraj vse, pove verjetno zadosti. Vendar tako slabo kljub vsemu vendarle ne more biti, če sta punčki res že bili na počitnicah v Šanghaju. Bosta pa punci vsekakor nekaj prav posebnega. Po genih čisti Kitajki, po kulturi pa skoraj čisti Slovenki! S kitajskima staršema. Otroci so potemtakem lahko tudi uspešni serviserji in vzgonski mehanizem za učenje jezika. Tokrat staršev. Po mojem ima sleherna hipna sodba o tem, da so bili otroci spet izkoriščani, dve strani iste medalje. Predstavljajte si, kako suvereni sta zaradi svojega boljšega znanja slovenščine ti punčki napram svojima staršema. In kdo je tu zares podrejen? Otroci ali starši? Da bi pa kdaj vsa družina odšla nazaj na Kitajsko, pa zaenkrat itak ni misliti. Starša sta napravila hud prekršek proti državi. Privoščila sta si dva otroka, čeprav je po aktualnih populacijskih zakonih na Kitajskem zdaj dovoljen samo eden. Kdor pa se pregreši, mora nositi tudi trde posledice.