Pred vojno prav gotovo ne najbolj zgleden vernik, ki ni prav rad upošteval zaročenkinega priporočila, naj redno obiskuje nedeljsko mašo, se je na tunizijski fronti pod pritiskom razmer in tesnobe, ki so jo povečevali iz dneva v dan bolj nasilni zavezniški letalski napadi, zbližal z onstranstvom. Priporočil se je vsem svetnikom in verjel, da ga je vsemogočni obvaroval pred najhujšim. Vendar je v pravkar navedenem dnevniškem drobcu težko prezreti tudi Trampuževo pragmatično naravnanost in sposobnost samoobvladovanja. Njegovo poduhovljenje je bilo pravzaprav kratkotrajno, priporočilo onstranstvu pa priložnostno. Potem ko je bila neposredna nevarnost mimo, se je Bruno ravnal po principu es ist passiert. Kot vselej je tudi tokrat na dnu srca ohranil močna in pristna čustva in jim preprečeval, da bi vznemirjala «metodično natančnost vsakdanjih navad».19 Njegov strah je bil kratkih nog, bližina smrti pa ne dovolj dolgo vznemirljiva, tako da je v pričakovanju zloma italijanskih in nemških čet, ko so zavezniške bombe padale na tunizijsko zemljo skoraj tako na gosto kakor kaplje dežja, ostajal priseben. Kako bi si lahko drugače privoščil cvreti fanclje kljub grozeči nevarnosti?