sporoča, da je od mimetične važnejša metaforična raven. Tako tudi osrednjega lika, Kovača, ne moremo razumeti zgolj dobesedno, presega pa tudi tradicionalno simboliko kovačev, tj. po Mirceu Eliadeju tistih, ki poznajo skrivnost ognja, magije. Igra se prične s Kovačevim vzklikom »Našel sem!«, ki nas spomni na Picassove besede, da on »ne išče, temveč najde«. Kovač tako lahko simbolizira tudi umetnika. To, kar Kovač izdela oz. »najde«, pa je Srceder, priprava, s katero lahko komu dobesedno izdereš srce. Vendar Kovač, tako kot sodobni umetnik, ne ve, kaj naj bi s srcederjem počel, upa le, da ga bo lahko drago prodal. Zato se skupaj z ženo Angelo odpravi v bližnje mesto. V tej točki se prične osnovna zgodba Bagarijeve igre, neke vrste trgovsko-ljubezenska zgodba, ki sama po sebi simbolizira svet tukaj in zdaj, svet, v katerem naj bi po Niklasu Luhmannu bila vezivo družbe denar in ljubezen. Toda na njuni poti se izkaže, da nihče ne ve, kaj naj bi počel s srcederjem – ne kralj, ne kraljevi vojskovodja, ne Drakula, ne mesar. Svet, ki nam ga slika Bagari, je svet popolnega družbenega razpada, v katerem celo Jezus Kristus ne zmore več opraviti svoje daritve oz. ne zmore več spraviti ljudi z bogom – v tem svetu ni več niti potoka sramu, v katerem bi si protagonisti oprali