Nejc Gazvoda (1985), predstavnik najmlajše, pravzaprav šele prihajajoče literarne generacije, je na slovensko literarno prizorišče treščil kot meteor: z zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, ki je nastala še v njegovih gimnazijskih letih, je v ugledni konkurenci najboljših kratkih prozaistov za leto 2005 prejel nagrado Fabula, prvo slovensko nagrado za kratko zgodbo. Njegova proza deluje sveže in pristno. Kar zadeva sámo tehniko pisanja, gre v večini primerov za zgledne tradicionalne ali tudi moderne kratke zgodbe z rahlo zabrisanim dogajanjem, s pogostimi nepričakovanimi obrati ob sklepu, s poanto, z izrazito subjektivno perspektivo (s prvoosebnim pripovedovalcem) ter s pridihom iracionalnega, včasih že skoraj fantastičnega. S prvoosebno pripovedno perspektivo, ki bralcu pripovedovalca/glavno literarno osebo po navadi poudarjeno približa, dosega posebej učinkovite poante, saj se liki, ki se nam prav zaradi pripovedne perspektive sprva zdijo nekako blizu, domačni, po navadi izkažejo za izjemne posebneže, včasih že kar na meji verjetnega: pogosto imamo na primer opraviti z morilcem, duševnim bolnikom ali blaznežem, Gazvoda pa nam omogoča, da na svet pogledamo z očmi takega lika. Vendar Gazvodovih zgodbic nikakor ne gre jemati za preproste pripovedi o ekscesnih osebah; prej gre za metaforično podobo nekega generacijskega občutja, občutja generacije, ki jo avtor v zgodbi »Sedempetindvajset« imenuje »generacija konca krika«, generacije, ki ima »sebe brez srca«, ki »potrebuje tragiko« in »potrebuje nesrečo«, skratka, ki v svetu simulakrov in virtualne resničnosti potrebuje občutek realnega. Vzgib, ki zelo spominja na minimalizem in v mnogih pogledih je ta proza res blizu minimalizmu, je ena od njegovih različic. Le da v njej ni več čutiti spomina na postmodernistično skepso, ampak hlastanje po realnosti in pristnosti zgolj iz svoje lastne izkušnje, tako rekoč iz nič. Mogoče prav to tej prozi (ki se tudi ne odreka velikim temam, a jih obravnava brez patetike) daje občutek svežine in novosti.