»Štirje pljunki« so dvakratno vprašanje forme. Najprej prvi Ivotov metaforični naslov, potem kot tekst o štirih pojavnih oblikah stripa: zvežčičih, magazinih, albumih in časopisnem stripu. Ivo je kralj forme. Njegovi teksti so se pojavljali enkrat kot komentar šahovske partije, drugič kot mali oglasi, tretjič kot risba, četrtič kot zemljevid, kjer je postavil kraje na glavo, spet petič, šestič, stotretjič, ko je iz črne pike sredi strani napravil tekst, zraven pa dobil najbolje plačani stavek v zgodovini Mladine »Coming out«. To ni bil preprosti larpurlartizem, ko za spremembo nasloviš tekst v angleščini. Ivo je namreč pisal, »kako se stripovske pustolovščine moških tovarišev gibljejo na robu latentne homoseksualnosti…« in kako so zaradi stroge cenzure »moška prijateljstva še naprej životarila v bolestnih samozatajitvah«, dokler ni prišel novi strip, ki ne blati zavrtosti klasičnega stripa, temveč ga nadaljuje »V Bobu Maroneju prva homoseksualnost obeh junakov ni postavljena kot naravna, marveč tembolj kot človeška«. Tekst o zatrtem, odrinjenem najprecizneje nasloviš z besedami, ki so iz slovenščine preganjane: angleške fraze. Ivo je filigransko precizen: besede, ki jih plete med seboj, niso tam po naključju, zakaj pred izbiro premisli celo paradigmatsko serijo. Ivo je ravno zaradi tega utelešenega totalnega pogleda deloval kdaj počasno; pri taroku smo ga tako molče preklinjali, ko smo čakali na njegovo počasno, lahko vrženo, a v tok igre globoko zarezujočo potezo.