Je kdo omenil argentinsko govedino? Zaradi nekaterih izkušenj s te in one strani Krasa so se čelništvu Konzuma takojci pocedile sline in ni moglo strpeti, dokler si velikanskega poslopja, ki je vzbrstelo iz parkirišča na koncu romarske poti, ki vodi preko BTC-ja, ni ogledalo tudi od znotraj. In vtisi so impozantni gromozanske reprodukcije Boterovih bajsijev, umetno »starano« pohištvo, kamin, kamor bi šla zakonska postelja in šank, za katerim bi lahko grizljalo tapas in nalivalo petdeset ljudi, takoj na vhodu v veleprehranjevalnico pa par domiselno konstruiranih žarov za stekleno vitrino ter preko nje pogled direktno v kuhinjo, kjer vrti kuhalnice in se pomenkuje ekipa v gauče našemljenih, če je soditi po bradicah, čopih in uhanih, dejansko Latinoameričanov. Čeravno so se v Argentinu stvari lotili na veliko in si je Ilovarjev trio, ki je tam v intimi taboril na dan OF, kar oddahnil, ko si je skušal predstaviti vrišč otrok in goltanje hrane na nakupovalni dan, pa smo računali vsaj na za preživetje zadostni minimum, posebej v oštariji, ki se toliko potrudi, da uvaža govedino in za peko potrebna drva iz daljne Argentine. In od kje pridejo piščanci? Verjetno kar iz slovenskih koncentracijskih taborišč, s pristavkom, da bi vsak malce prisebnejši amater zapekel lepšo skorjico na perutničkah, ki so jih je v okviru uvodnega krožnika Buenos Aires za povrhu spremili v olju prej kuhani kot pečeni kolobarji čebule ter na kose narezan, z oljem enako prepojen krompir iz friteze. In kako bi komenirali matambre casero, z jajci in zelenjavo nadevani mesni zvitek (primerjaj s tički in pomnoži z deset), ki je imel v predočeni verziji, narezan in popečen na žaru, za sabo vsaj dan sušenja v hladilniku, da ga nisi in nisi spravil nizdol? Kost v grlu. No. Triu je razpoloženje sprva dvigoval dopadljivi Balbijev shiraz, v juhi iz treh sirov je bilo kljub smetani čutiti vsaj zbrinc in argentinske pečenice, pravzaprav polovica pečenice, ki jo za nekaj manj od tisočaka dobiš v porciji, ni bila ena od onih, po kateri se ti riga še naslednji dan na filharmoničnem abonmaju. Zato pa je naš bife chorizo, najmanjši izmed ramstkov, ki na tethnici potegnejo od dveh dek do kilograma (!) sodil bolj med žvečilke kot med mesovje in se je dostojno, a še zdaleč ne z odličnostjo, odrezal le medallion de lomo, na žaru pečena pljučna. Res, tisti suhljati gaučo ve, kaj je medium in kaj skorjica, tudi na tako velikem kosu mesa, a navzlic vzorni zapečenosti enega in drugega vzorca in bogatem soku pljučne je meso razpadalo na vlakna, kaj šele, da bi se topilo v ustih in bi ga lahko rezal z vilico. S kakšnimi avioni in v kakem agregatnem stanju torej vozijo to dragoceno govedino, so Argentinci absolvirali metode za mehčanje in zorenje mesovja? Tile v BTC-ju evidentno ne in mu za povrhu niti ne prilagajo ničesar, niti ustreznega noža, tako da si moraš v foliji pečen krompir iz hidroponike naročiti posebej, končni seštevek pa je v očitnem nasprotju s kakovostjo ponujenega in s strukturo Argentinovih bodočih strank. Morda pa se bo gargantuanska investicija obrnila na perutničkah in pašticah, res tipični argentinski košti? Še dobro da nismo na preverbo povabili tudi edinega avtohtonega jedca, kateremu bi se zataknilo že ob pogledu na jedilni list in bi težko preživel brez izgreda do zaključne, mnogo presladke in okusa uboge pene iz dulce di leche.