Treba si je bilo prevetriti brbončice po novoletnih prekomernostih in virusih, pravzaprav znova umeriti jezike ob splošno priznanih stalnicah. Kam torej? Na Gorenjsko, v prehrambeni obrat, katerega kakovost zagotavlja že število zadovoljnih strank, v eno največjih, če ne kar največjo gostilno domovine, k Avseniku v Begunje, v labirint hodnikov in soban, iz katerega le s kompasom najdeš nazaj k svoji mizi, nad katero se roga očesu umetniška slika, ilustracija ene izmed Avsenikovih uspešnic Na zapravljivčku. Kaj zapoveduje okus množic, oziroma, kaj naj bi si pošten slovenski človek privoščil pri Avseniku? Za odgovor na to pereče vprašanje nam je bilo treba stegniti vrat le do mimobrzečega natakarja, ki je na servirnem vozičku prevažal skladovnice dunajskih šnicelnov. Kaj bi? Ducat dunajcev. Še kako župco? Ja, tri goveje, pa dve zeleni solati s fižolom. Pa pet pirov. Tovrstne ekspresne mlačve vajenemu natakarju, ki nas je spočetka, ko smo naročali predjedi in jih zalivali s Ščurkovim belim pinotom, moral imeti le za ekscentrike, se je, ko smo ob glavni jedi izrazili željo po lepo zadržanem laškem rizlingu gospoda Kiralyja iz Lendave, porušil sistem in je prišel preverit, ali sploh vemo, da smo naročili buteljko. Sicer pa smo pri Avseniku, ki je nosilec plakete prestižnega reda svetega Fortunata in znaka Corte Diplomatique, naleteli na le malo radosti, pa zato veliko čeri. Med prve je prišteti njegov gorenjski narezek s klobaso, zaseko, divjačinsko salamo, jezikom, šunko in savinjskim želodcem, spored juh, posebej golaževo, ki bi bila z notranjo močjo in vešče odmerjeno ostrino pravšnja za zdravljenje tudi najhujših mačkov, že omenjenega dunajca in mehke, sočne jelenove medaljone, katerim se je otepala le prevelika količina v omaki pokuhanih suhih sliv. Megalomanija pa je nasploh eden največjih Avsenikovih grehov, ki s porcijami in gorami "priljubljenih" dodatkov menda brenka na Kranjcem mile strune. Kljub temu, da smo se skušali obvarovati pred najhujšim in se izognili liniji jedi z žara in morskih rib (od lignjev do orade), smo naleteli na ledeno hladni carpaccio, na katerem se je, da ja ne bi kdo zaznal njegovega okusa, bohotila gora zbrinca in pol ducata na kolobarje in krhlje narezanih limon, kar ga je neverjetno približalo limoninem sladoledu. Po juhah smo tvegali z žlinkrofi z gobami, bolje rečeno z mesnimi ravioli, ki jih je v zidarsko mešanico zlepila omaka iz v bohotni smetani in jajcu izginulih jurčkov ter pomerili moči tudi z gorenjsko zakusko, krožnikom s po dvema rezinama kuhanega savinjskega želodca, šunke in govejega jezika, ki so plavale v neuglednem jezeru vode in starejše člane Ilovarjevega omizja takojci spomnile na bolj nobel fruštke v trpezarijah JNA. Ko bi se vsaj telečja pečenka topila v ustih, ko bi bilo kislo zelje v boljši formi, ko si ne bi med večerjo iz "aranžmajev" nabral dovolj pomaranč za kozarec soka, ko zelenjavna priloga dunajcev ne bi pridrgetala iz zmrzovalnika, ko flambiranega ananasa (iz konzerve) ne bi zalili s celim vedrom Grand Marniera, ko bi pokazali več obzirnosti (in manj smetane & instant sadja) do sicer rahle pohorske omlete! Ne, Avsenik nas je prepričal le o nujnosti moralno-gastronomske prevzgoje ljudstva, s pomanjkljivo pozornostjo, tudi do jedi, ki naj bi vendar bile temelj smučarsko harmonikarske kuhinje, ne nazadnje pa z najbolj gmajn vinskimi kozarci in papirnatimi prtički, pa je hudo slaba reklama za kriterije diplomatskih združb, vinskega plemištva in mnogih, bolj marketinških kot referenčnih vodičev po slovenskih gostilnah.