Čeprav je bil prvi obisk ovekovečen še na črnobeli fotografiji, se je širše znanstvo, pa tudi čelništvo omizja redno ustavljalo pri Mlakarju in praviloma ostajalo brez pripomb, tako da je ata Ilovar v čudu nagrbančil čelo, ko je izvedel za nejevoljo našega izvedenca za mesoznanstvo: saj to je lep izgovor za preverbo! Ker je ostala v spominu Mlakarjeva terasa in nje sončna lega, je bila dovolj le telefonada in Ilovarjev kvartet je že sedel na drugi terasi, nasproti mizi za domače, z razgledom na gozd in kuhinjo. Na kuhinjo? Pogumno. Ampak Mlakarjevim se, če je podoživeti scenosled, ki nam ga je vešče uravnaval domači fante, prvovrstni kandidat za nabritega oštirja, ni treba bati kibicerjev. Morda je Miha zjutraj res umesil preveč tanko testo za ocvirkovco, a kosi zlato zapečene prelesti so kopneli z neverjetno naglico in se, četudi izven sezone - nekateri so mnenja, da je vedno sezona za ocvirkovco in v odsotnosti drugega, saj denimo suhih mesnin »nihče ne naroča«, izkazali za več kot korekten uvodnik. Kvartet, ki se je oblizoval že, ko je nevljudno oprezal, kaj z velikim guštom malica ženica iz soseske, je menda doživel mistično izkušnjo, ko se je srečal s kavro, iz kolerabe, krompirja in fižola zakuhano, lepo gosto mineštro, zaradi katere smo kar malo zanemarili tenko govejo juho z ročno sekljanimi rezanci in žlikrofi. Za žlikrofi, nekako mesnimi ravioli, smo mazali pečenkino omako, ko smo si jih omislili za predjed, še večje ovacije pa so vknjižili Mlakarjevi inštrumenti. Je kje lepša muzika od prebiranja orglic iz v ustih topečih se odojkovih reber in pihanja na skorjico jagenjčkovega bedrca? Juhu. Resda je bila pečenka košute na robu priljudnosti in je v pražen krompir kapnilo preveč maščobe, vendar pa so solata, blitva s krompirjem in postrvi z žara očarale s svežino, kruhov cmok pa z rahlostjo, da bi si ga človek naročil še za sladico. Če ravno ne bi imeli sadne - borovničeve, robidove gibanice, za katero nas je Miha po vseh fotografskih eskapadah mojstra Jazbeca vprašal, ali smo od tistih, ki ne marajo pogrevanja v mikrovalovki, in pohorske omlete, ki je bolj kot s sadno solato v notranjosti imponirala z velikostjo in rumeno puhasto strukturo. Užitka, čeravno tudi trudapolna preverba, po kateri smo morali dvakrat pogledati na račun.