Poglejmo današnje stanje. Nismo otoška država in če smo bili v Jugoslaviji ločeni od evropskega trga, smo se po osamosvojitveni vojni v Sloveniji odprli tudi za uvoz mesa in seveda govedine ter tudi krmil s kostno moko. Slovenskemu kmetu so za zgled vedno postavljali avstrijskega in nemškega kmeta. Slovenija danes ni na dnu in ne na vrhu, ampak je v sredini predelovalne industrije, tako da so tudi pri nas ves čas predelovali mesne ostanke, in to ne od leta 1980, ampak v bistvu od leta 1945. V preteklosti so vsi mešali ribjo in kostno moko v krmila in kmetje, ki so imeli denar, so se odločili za intenzivno rejo s krmili. Razlika je, če bik zraste v 12 do 13 mesecih ali če ga počasi krmite s travo. Podobno je s piščanci, ki pridobijo kilogram teže prej kot v mesecu dni, kar dosežejo z močnimi krmili in tudi antibiotiki. Tudi slovenski kmetje, ne vsi, ampak marsikateri, saj ga je v to usmerjala tudi kmetijska pospeševalna služba, so težili za tem, da bi njihovo govedo kar se da hitro zraslo in se zredilo, da bi čim več denarja iztržil zanj. Država je tako ali tako vedno pospeševala infrastrukturo, namesto da bi denarne spodbude raje namenjala cenejši veterinarski oskrbi in pospeševanju zdrave reje.