"Nekega večera, ko smo lokal že pripravljali za zapiranje, me je eden od gostov s terase poklical, češ da nas je obiskala lisica. Ker mu nisem verjela, sem dejala, da je že tako vinjen, da vidi lisice. Toda zatem sem tudi sama pri vhodu v lokal zagledala lisičko, ki se ni splašila, ko sem jo hotela nagnati. Šele ko sem se ji približala, je švignila ven in se izgubila v temi. Nekoliko sem se prestrašila, misleč, da gre za steklo žival, in sem že naslednje jutro o tem obvestila lovce. Ti so prišli na opazovanje, a so ocenili, da je lisica zdrava in je niso hoteli ustreliti. Od začetka sem ji dajala hrenovke, toda svetovali so mi, da je najboljše, če dobi surovo meso. In dobro je, da je tisti gost, ki jo je prvi opazil, mesar in mi iz klavnice vedno pripelje sveže mesne odpadke, v eni vreči za lisico, v drugi pa za domačega psa. Tako se je lisička, ki smo ji dali ime Pika in ki jo občuduje čedalje več ljudi, navadila na nas in je poslej vsak večer reden gost. Približno ob isti uri ji pripravim večerjo in vodo, najraje pa mi je kar iz roke. Vedno vzame en kos mesa in ga odnese v temo, ko ga poje, pa se vrne. Tako počne, vse dokler skleda ni prazna. A tudi ko je prazna, se še nekajkrat vrne, da se prepriča, ali je res konec."