Čeprav sva sprva mislila, da bodo dnevi na Ruti 40 brezbarvni, se je na tej najbolj ravni cesti, kar sva jih kdaj videla, vsak dan dogajalo kaj zanimivega. Če ne drugače, sva ob redkem prometu vozila vzporedno in cele ure klepetala, včasih na asfaltirani podlagi vozila vlakec in izkoriščala zavetrje, predvsem jaz, kdaj pa kdaj pa se je na moji torbici na krmilu znašel tudi španski slovar, iz katerega sem povsem po naključju izbirala besede, ki sem si jih skušala zapomniti. Za ogled enega najlepših parkov na vsej poti, Narodnega parka Talampaya, sva morala s svoje poti skreniti kar za skoraj sto kilometrov, ki pa so bili prav vsi poplačani. Že na predvečer sva v kampu naletela na prijetno nemško družbo dveh inženirjev s sopotnicama, ki so potovali v prirejenih terenskih vozilih. Še šotora nisva dobro postavila, ko je eden od njih prinesel mesni narezek in kuhana jajca. Ob čakanju na vročo vodo sva bila ob luščenju arašidov v šotoru najbrž videti prav bedno, kot da si ne znava kaj skuhati, malico pa sva seveda z vsem srcem sprejela. Naslednji dan sva od taistih popotnikov dobila še baterijski vložek, ki ga za mojo čelno svetilko v vsej Južni Ameriki ni bilo mogoče dobiti. Tako sem že nekaj časa uporabljala kupljeno v Čilu, ki pa je v enem večeru porabila ves komplet baterij. Kolesa, ki sva jih drugi dan dobila na izposojo na vhodu v park, so svoj dan sklenila v zasilni kolesarski delavnici, saj je tudi najin vodnik Lucas pritrdil, da takšnih divjakov pač že dolgo ni imel na obisku. Kako bi tudi bilo drugače, saj sva do 61. dne potepanja prekolesarila le nekaj manj kot 3500 kilometrov? Čudovit dan nama je še dodatno popestril že tako lepo doživetje parka ob postavnih rdečih stebrih. Na svidenje po domače