Haložani veljajo tudi med sebi sorodnimi Štajerci za posebno pasmo. Drži se jih sloves posebnežev z izrazito ruralno usmerjenim načinom razmišljanja, strastnih pivcev in kar se da bogaboječega ljudstva. Na splošno veljajo za odprte in veseljaške, a trde in trmaste, kar bi antropologi označili kot posledico življenja v gričevnati pokrajini. Pridni in delavni, v gostilniških prepirih bolj lokalpatriotski kot Štajerci sami. Kar je že težko predstavljivo. Znamenite so prigode o Haložanih, ki so vdrli na ozemlje pod jurisdikcijo ptujskih Štajercev in stare gostilniške zamere poplačali kar z motorno žago, ki je točilni pult predelala v trske. Izraz, pred katerim vztrepeta vsak Ptujčan, je haloška ikebana ducat nožev, ki po bitki ostane v hrbtu sovražnika, cvetka haloške domišljije, ki že diši po famozni in strahospoštovanje vzbujajoči sicilijanski vendeti. Prijateljstvo postavljajo na svoji ne ravno razvejani lestvici moralnih vrednot zelo visoko, takoj za vero v boga in vezmi z žlahto. Odstopanj od lastnih prepričanj ne prenašajo najbolje, gre namreč za kraje, kjer poba, ki se oblači na primer v črno, velja za čudaka, mamilaša in tako špico alternative, da ga je vredno poslati na ogled na najbližji živilski sejem ali pa študirat v Ljubljano. Ljubljana je v njihovih očeh pretežno kriva tudi za vse finančne neprilike, ki se jim dogajajo. Kar pa je na sploh eno izmed na splošno razširjenih prepričanj Štajercev. Retorična vprašanja v stilu, 'zakaj v vladi ni nobenega ministra Štajerca, zakaj si gradite avtocesto proti morju, zakaj je finančno in upravno središče le v Ljubljani in ne Mariboru', so le nekatere izmed cvetk okoliških političnih modrijanov. Takemu mišljenju je zaradi na novo nastalih občin in drugačne delitve sredstev v evforiji lokalne samostojnosti sicer v zadnjem času dodobra pošla sapa, a vseeno. Temu ob bok pa Haložani kljub vsemu veljajo za sila prijazne, gostoljubne in odprte ljudi. Krajšemu kramljanju pred domačijo bo v najmanj petih minutah sledilo povabilo: »Čujte, kaj bi eno kupico spili, kaj?« Špricerju, ki velja za pogonsko gorivo socialnega življenja, pa se v najkrajšem času pridruži še suhi mesni narezek in tarnanje o tegobah kmečkega življa se lahko začne. Po nekaj kupicah žlahtne belice se jeziki razvozlajo (čeprav dejansko zavozlajo), pogovor pa se obrne v diametralno nasprotno hvaljenje bukolično idiličnega življenja na vasi in konča v smislu 'no, saj nekako gre' in pa 'saj bo, tako hudo pa menda že ni'. Zdi se, da je prišlekom treba najprej podati temačno in trpljenja polno podobo bivanja in šele skozi podoživljanje in poosebljanje križevega pota haloškega prebivalca se posamezniku lahko razkrije življenje v svoji polnosti in plemenitosti. Dialog, vreden titanov grške filozofije. Poudaril bi, da je tu zaznati tiste prvine vseobčega slovanskega duha, tiste skupne točke nas, južnih Slovanov, s severnimi brati, katerih misel je najbolje upovedil sam Dostojevski, ki je trdil, da pot do razsvetljenja vodi izključno in samo skozi pekel. Tako kot gori na severu je tudi tu trpljenje kategorija, ki stoji sama zase. Haložani so nekako zadovoljni že z vicami.