Tako. Čas ni bil več moj gospodar. V vsakem mestu sem že kot študentka najprej obiskala glavno cerkev. In nič drugače ni bilo v Afriki. Na poti do laboratorija sem v zelenju ob eni od avenij videla veliko kamnito cerkev v mešanem romansko-gotskem stilu. Občudovala sem le njeno mogočno zunanjo podobo. Sedaj sem v cerkev tudi vstopila. Postala sem v ozadju, globoko vdihnila hladen zrak, ki se je mešal z vonjem po kadilu, in vsrkavala posebno ozračje, ki vlada v tišini prostorne praznine. Zahvalila sem se za mir in srečo, pozdravila moje drage, pomolila očenaš in se prelevila v spoštljivega radovedneža. Na zgibanki sem brala: katedrala sv. Gregorja je najstarejša cerkev na južnem delu Afrike in je sedež anglikanske cerkve. Dvignila sem pogled in se prevzeta nad barvno igro svetlobe zazrla v prečudovita cerkvena okna iz barvastih šip. Na eni strani velika okrogla rozeta, ki bi se lahko merila z notredamsko, njej nasproti pa največje barvno okno v Afriki. Ohranilo se je le eno originalno staro okno z izredno globino barv nad vhodom. Stala sem sredi cerkve, se počasi vrtela in vpijala mogočne barve. Izredno mi je bil zanimiv star koptski križ iz desetega stoletja, ki ga hranijo v tej cerkvi. Domače so mi bile slike starih italijanskih mojstrov (de Foppa). Najdlje pa sem strmela v velik temen kip žalostne matere božje s Kristusom, ki me je resnično presenetil. Marija ni bila brezoblična slike matere, kakršnih sem bila vajena, ampak prava ženska, polnih mehkih ženskih oblin (prav mesena mi je bila) z globokim izrazom žalosti v potezah obraza. Neverjetno, zanimivo, nepozabno.