Dogodki okoli uvedbe in izterjave mesnega krajcarja so za razumevanje vzrokov tolminskega punta posebno zanimivi. Da bi pred komoro opravičili velik primanjkljaj ob izteku svoje pogodbe, so stanovi zvračali krivdo na Tolmince, ki da se vztrajno branijo plačevanja. V tem je bilo precej resnice. Zaradi težav s Tolminci je komora v prvem letu stanovom celo odobrila izplačilo v višini le dveh tretjin zakupnega zneska, saj je ena tretjina od skupnih 6000 goldinarjev odpadla na Tolmince, zatem pa je to olajšavo preklicala. Na tem mestu omenimo dogodek iz leta 1628, ko so Tolminci s preusmeritvijo prodaje živine v Furlanijo izsiljevali goriškega glavarja. Podobno se je dogajalo v začetku 18. stoletja. Iz zaupnega dopisa med člani goriških deželnih stanov izvemo, da so po prvih rubežih v njihovo škodo, ker niso plačevali mesnega krajcarja, Tolminci preusmerili svoje trgovanje z živino in pridelki živinoreje v Čedad. S tem so Gorici popolnoma prekinili dobavo "masla, telet, goveda in slanine", tako da so jim bili stanovi "prisiljeni zagotoviti, da se jim v Gorici ne bo izvrševal noben rubež" (ASPG, SP I, P 45, 265). Tolminci so bili torej v stanju, da od deželne oblasti izsilijo privilegiran davčni položaj, saj je bila preskrba mesta in nenazadnje tudi plemstva z mesom odvisna od tolminske dobave. To svojo pogajalsko moč so koristno vnovčevali tako v 17. kot v 18. stoletju in si na ta način zagotovili poseben položaj, ki ga je deželna uprava morala upoštevati. Istočasno lahko tudi v tem primeru opazimo, koliko so interesi plemstva vplivali na način uprave goriških stanov oz. njihovih odbornikov. Čeprav so Tolminci preskrbovali tudi meščane, ne moremo dvomiti, da so bili glavni odjemalci in porabniki njihovih pridelkov prav člani plemiškega stanu. Bolj ali manj tiha domena med stanovi in Tolminci o nekakšni posebni svobodi trgovanja pa ni bila enostavno rezultat merjenja moči med njimi. Bila je tudi način, s katerim so stanovi zagotavljali ohranitev socialnega miru v deželi. Tolminci so namreč bili ljudje iz gorskih dolin z močno zavestjo o svoji "posebnosti" v okviru Goriške grofije ter z dvestoletno tradicijo uporništva,9 zato je bila deželna uprava v ravnanju z njimi previdnejša. Blaga izterjava mesnega krajcarja od Tolmincev se je lahko obdržala, dokler so stanovi ostali upravitelji daca. Z nastopom Jakoba Bandla se je slika spremenila.