Bandel je pristojbino za dac na vino od 6 grošev po tovoru, ki so jih pobirali stanovi, dvignil na 10 grošev, kar je pomenilo zaostritev tudi za malega briškega proizvajalca, ki je svoje nasprotovanje davkarju pokazal že ob samem začetku upora leta 1713. Smernice kraškega uporniškega gibanja nasprotno ne kažejo na veliko prizadetost Kraševcev zaradi obeh dacev. Z bogatejšimi podatki razpolagamo v primeru Tolmincev. Tolminski gospod in glavar, grof Giacomo Antonio Coronini, je leta 1711 med svojimi podložniki poizvedoval, pod katerimi pogoji bi bili pripravljeni plačevati davščini. S plačevanjem daca na vino bi Tolminci soglašali, če bi se pristojbina vrnila na prejšnjo vsoto 6 grošev po tovoru, glede davščine na meso pa je bila "velika večina trdno odločena, da je nikakor noče plačevati" (SLAG, M, 425, 234). Leto kasneje Š1712Ć so v svoji pritožbi zatrjevali, da je davkar podvojil pristojbino za dac na vino, ki ga pobira tudi od vina za domačo porabo ter od tistega, ki ga tovorijo svojim župnikom ali na Kranjsko in v Bohinj. Od goriškega podglavarja so tudi zahtevali, naj davkarju ukaže, da mora na Tolminskem dac na vino pobirati po istih postopkih kot v ostalem delu grofije (ASPG, SP I, P 47, 34). Istega leta so pod vplivom vse večjih pritiskov vsaj deklarativno že pristajali tudi na plačevanje mesnega krajcarja, obenem pa se pri vladi in cesarju pritoževali, da je vsota 2.100 goldinarjev, ki jo je Bandel nameraval pobrati na Tolminskem, previsoka in neupravičena. V pričakovanju odloka so goriške upravitelje prosili, naj odložijo izvršitev rubežev, ki jih je zahteval Bandel (SLAG, M, 425, 259-260).