Oddajanje pobiranja davkov v zakup je bilo v novem veku ustaljena praksa, s katero si je država - zastavitelj zagotavljala redno vplačevanje, istočasno pa se izognila direktnemu nastopu. Dobitnik zakupa je zato mogel dokaj svobodno določati način izterjave, tudi mimo določb, saj si je navsezadnje državna blagajna postavljala le ta cilj, da se je redno dosegala določena količina prihodkov. Tak primer sta bila tudi daca na vino in meso v Goriški grofiji (Grafenauer, 1954). Goriški dac na vino bi se bil moral izterjevati le od prodaje na drobno, v resnici pa se je na cesti v Tolmin spremenil v mitnino, saj se je v Ročinju in Kanalu plačevalo "po tovoru" in "po vozu". Dac na meso, ki naj bi se plačeval na zaklano živino, namenjeno tako prodaji kakor domači porabi, se je v času Bandlovega upravljanja spremenil v davščino na prehod, ki jo je od Tolmincev pobiral v Ročinju in Kanalu. Bandel je sicer mesni krajcar izterjeval tudi od mesarjev, tolminskim vaškim skupnostim pa je naložil še izplačilo za domači zakol (ASPG, SP I, R 20, 20; SLAG, M, 425, 234, 259).