Srbija ima dovolj lastnega znanja, industrijske tradicije in politične volje, da se sama, brez raznih Mercatorjev, Laških in Telekomov (ki bi radi kupili vse, kar je dobrega srbskega), s svojimi nekoč slovitimi izdelki spet vrne na svetovni trg. Tako nekako je govoril srbski podpredsednik vlade Miroljub Labus, ko je razlagal svetlo gospodarsko pot v prihodnost in opravičeval, zakaj Srbija ne da tujcem ne Knjaza Miloša, ne C Marketa, ne Zastave, ne kajmaka... Raja je nacionalno ponosno pohitela nakupovat vse, kar je pristno srbskega. Eden najbolj tradicionalnih izdelkov je denimo kragujevški yugo, ki je celo v ZDA zaslovel kot posel stoletja. Američani še zdaj mislijo, da so se vozili v največjem tranzistorju na svetu s štirimi kolesi in menjalnikom. V Crveni zastavi so se odločno uprli imperialistično-kapitalistični zaroti, saj so firmo hoteli kupiti Peugeot, Fiat, Mazda, Chrysler, a ne da bi uspešno tržili ta čudoviti izdelek, ampak da bi ga uničili kot sila nevarno konkurenco. V Zastavi so pogumno vztrajali pri tradiciji in ohranili enkraten zunanji videz vozila v obliki Planikinih škatel za čevlje. Seveda pa so šli tudi v korak s časom in spremljali dogajanje na zahtevnem avtomobilskem trgu, zato kupci zadnja leta v novem yugu na zadnjem sedežu niso več dobili na pol obžrtega mesnega bureka (simbol dobre in zdrave prehrane delavcev v tovarni in visokega socialnega statusa) in listkov s pomenljivim sporočilom: Kakva meni plata, takva tebi vrata! Kar pa je najpomembneje, v Zastavi so se z velikim odpovedovanjem ter vlaganjem v tehnologijo in najboljše kadre uspeli izogniti svetovnemu trendu hitrega menjavanja modelov in so obdržali tradicionalno kakovost, uporabnost za vsako povprečno srbsko družino in obliko, ki je čas ne more povoziti. In kaj drugega naj potem kupi povprečni Srb Miša Ilić iz Čačka kot ponos srbske industrije yuga! Ponosno se je odpeljal na 56 kilometrov dolgo vožnjo do doma, kjer so ga čakali sosedje ter daljno in ožje sorodstvo (prašiček se je vrtel na parkirišču pred blokom, ni manjkalo dobre žganjice in ciganske glasbe). Na tej čudoviti poti je Ilić ugotovil, da na sedežu ni bureka, da se nobena vrata ne dajo zapreti, da pri vseh oknih ali piha ali zamaka (odvisno od vremenskih razmer na cesti), da je iz obeh zadnjih blažilnikov izteklo olje, da iz cevi za hladilno vodo, hladilnika in posode za vodo za brisalce voda teče kot reka Nišava, da sta brisalca odletela, da števec kilometrov brni kot kosilnica, zvok motorja pa spominja na upokojenega concorda ob vzletu s pariškega letališča. Ilić je navdušen nad vsemi temi tehnološkimi novostmi do Čačka osemkrat zavil k serviserjem in srečno prispel domov, kjer so novi dokaz napredne srbske tehnologije proslavljali do jutranjih ur. Od tedaj, minilo je osem mesecev, je ponosni lastnik Zastavinega space shuttla obiskal serviserje štiridesetkrat, zdaj pa načrtuje, da bo sredi Čačka v čast yugove elektronike (smerni kazalci pri zavijanju levo ne delajo, pri zavijanju desno se pa ne prižgejo) naredil velik kres, na katerem bo gorelo njegovo visočanstvo yugo. Med povabljenci bi moral biti tudi rezervni premier Labus, ki se ne bo pripeljal v yugu.