Četudi na zunaj ne pokažeta, ju socialne razlike, ki so že med otroki in posebno med najstniki vse očitnejše, navznoter nažirajo, včasih prav bolijo. »Saj sva navajena, da mnogih reči ne moreva imeti, ampak s tem se ni mogoče vedno povsem sprijazniti,« prizna Tomaž. Skupaj z Majo se sprašujeta: »Kako to, da ima sosedov čisto vse, kar hoče; lepe obleke, igrače, računalnik, dobro hrano, kot so pice, ocvrti krompirček, zrezki, mesni burek… Po vsakih praznikih se hvali, kaj vse je dobil in kje so bili, pri nas je pa vsega tega tako malo.« Enako hudo, morda še huje, je njuni mami, ki bi jima rada dala vse, kar imajo drugi, če bi le mogla. S ponarejeno robatostjo pove: »Kadar bolj žalostno gledata, sedemo k mizi in se pogovorimo. Priznam jima, da ne zmorem. Prva je šola, nato je hrana, če kaj ostane, so priboljški. Žal za to zadnje zmanjka. Najpomembnejše je, da vesta, kako rada bi jima ustregla, če bi le lahko.« Na morju ali na dopustu kje drugje niso bili še nikoli, tudi na izlete ne hodijo, ker preprosto ne znese. Prava sreča, da so šole v naravi in različne kolonije, tako sta Bizjakova dva vsaj za kratek čas okusila slano morje in se s smučmi spustila po zasneženem hribu. »Vsako leto jim obljubim, da bomo tokrat nekam šli,« prizna Bojan. Tako je bilo predlani, lani, najbrž bo tudi letos. »Vselej pride kaj vmes, ta nekaj je pomanjkanje denarja, so dolgovi, ki nas stiskajo za vrat, neplačane položnice, negotovost, kaj bo s službo in kako bomo s premalo denarja zvozili vedno predolgi mesec.«