Večletni proces gradnje džamije v Ljubljani je izjemen dokaz naše multikulturnosti, strpnosti do različnih veroizpovedi in demokratičnosti. Ste morda videli ali slišali, da bi kdo, tako kot v Nemčiji, na ulici protestiral proti gradnji džamije? Ali morda pozival k bojkotu mesnega bureka in baklav kot simbolov islamskega sveta? Gre za eklatanten dokaz naše svetovljanskosti, ki bi ga z dobrim piarovstvom lahko izkoristili za še boljšo prepoznavnost Slovenije in prestolnice v svetu in širše. Za osvežitev spomina naj omenim poskus, da bi muslimanska skupnost gradila džamijo ob obvoznici, nedaleč smetišča, na Barju. Skočila je vsa nemuslimanska srenja v zrak, češ, to pa ne. »Barje je to, ljudje, Barje, saj veste, da so kose železniških tirov in zavezniških letal našli potopljene tudi dvajset metrov globoko v mehki barjanski zemlji, kaj se ne bi potopila džamija. Tega že ne moremo narediti našim nekrščanskim bratom.« Pa tudi veduto Ljubljane bi po obvoznici prihajajočim tujcem nekoliko skvarila in bi dobili napačen vtis o srednjeevropskosti naše prestolnice. Si predstavljate, da pridirja Božiček po obvoznici, zagleda minaret in zarjove jelenčku: »Rudolf, spet si žlampal akvavit, naj te razredni sovražnik dedek Mraz pocitra, saj si me pripeljal v Carigrad, ne pa Ljubljano. Greva nazaj na Laponsko!« In tisoči ljubljanskih malčkov zaradi minareta ostanejo brez daril. Te nacionalne tragedije pa muslimani Ljubljančanom prav gotovo ne želijo povzročiti. Tudi ideja z džamijo v Kurilniški ulici ni dobra, menijo za stisko drugih občutljivi Ljubljančani. Predvsem jih moti, da mesto zemljišče za džamijo prodaja, medtem ko ponekod v Evropi zemljišča raznim veroizpovedim za gradnjo bogomolj kar podarijo. Pa naj Janković sledi evropskim vzorom. Muslimani naj ne gradijo, dokler zemlje ne dobijo zastonj, tako jim svetujejo, kar bo, kolikor poznam župana, »na svetega nikoli«. Sploh pa je sila nespametno imeti 40 metrov visok minaret. Saj ne, da bi koga motil. Pri vseh novodobnih arhitekturnih spačkih po mestu je to še najmanjši problem, toda Ljubljana je na potresnem območju in druščino, zbrano okoli Gibanja za pitno vodo, močno stisne pri srcu, ko pomisli, kaj bi se lahko zgodilo z minaretom, če se Ljubljana zatrese tako kot daljnega 1895. leta. Pa še železnica je tam zraven in bilo bi sila moteče, da sredi mujezinove molitve mimo pridirja Orient ekspres, prekine rdečo nit molitve, minaret se zamaje... Zato je pravšnja rešitev – referendum. Če smo šli v EU z referendumom, zakaj ne bi v islam. Referendume pa je treba ponavljati, vse dokler ne najdemo res pravšnje lokacije za ta objekt. Mogoče na kakšnem odlagališču nizkoradioaktivnih odpadkov ali jalovine. V dolino Save bi jo lahko umestili, pri Trbovljah. Tam se tisti minaret ob dimniku cementarne sploh ne bi videl. Vsekakor pa jo je treba dati nekam na obrobje države, pa čim bolj neobljudeno naj bo, da vernikov ne bi motil hrup zahodne krščanske civilizacije. Pravzaprav nekam proti vzhodu, denimo na Gorjance, da bodo verniki bliže Meki. Ampak, če smo v iskanju najboljše lokacije že prilezli do tam, ne gre pozabiti, da v Zagrebu že imajo krasno džamijo z visokim minaretom, ki bi mu bil ljubljanski po lepoti težko kos. Kaj je potem lepšega, kot da se slovenske muslimanske družine v petek odpravijo v sosednjo Hrvaško, tam opravijo svoje verske dolžnosti in potrebe, pa še ogledajo si Zagreb in tekmo Dinamo – Hajduk. Saj poznate tisto gorenjsko: »Seveda, ljubi planinec, imamo vodo, ampak pri sosedih je bolj mrzla.«