Leta 1665 je Isaac Newton zapustil Cambridge in odšel domov. Preden se je vrnil, je minilo osemnajst mesecev. Toliko dolgo je namreč trajalo, da se je v Cambridgeu polegel izbruh kuge, eden od številnih, ki jih je v srednjem veku doživelo mesto. Leta 1441 je kralj Henrik VI., potem ko je ravno ustanovil Kraljevi kolidž, odpovedal obisk Univerze. »Zaradi kuge, ki že dolgo vlada,« je sporočil. Srednjeveški Cambridge je bil zanjo, pa tudi za druge bolezni, naravnost idealen, za ljudi pa smrtno nevaren. Do 18. stoletja netlakovane in nerazsvetljene ceste so bile namreč polne blata, pomešanega z odplakami, krvjo in drobovjem zaklanih živali. Po njih so se sprehajale potepuške živali. Ceste so spominjale na odprto kanalizacijo, nič čistejša ni bila reka Cam. Ko je leta 1890 Cambridge obiskala kraljica Viktorija in na reki opazila plavajoče lističe, je ravnatelja kolidža Trinity vprašala, kaj je to. To, gospa, so obvestila, ki prepovedujejo kopanje, ji je odvrnil. Voda je bila okužena, higiena malodane neobstoječa. Bolezni, kot sta griža in tifus, niso presenetile nikogar. Tudi kuga, črna smrt, ne. Zaradi nje so morali pogosto razpustiti predavanja, da so študentje in profesorji pobegnili na varno. Nesrečniki, ki jim je bolezen v kratkem času prinesla smrt, so jo staknili od muh, ki so se pred tem napile krvi okuženih podgan. Menihi in nune, ki so v mestnih bolnišnicah skrbeli zanje, niso mogli narediti nič. Tudi v tisti ne, ki je domovala v prostorih, v katere se je leta 1511 naselil kolidž sv. Johna. Zdravnikov za nasvet niso mogli vprašati, saj jih v bolnišnicah ni bilo. Bili so namreč del družbene smetane in so zdravili le bogate, medtem ko so večino samostanskih bolnišnic vodili menihi ali nune, opremljeni le z osnovnim znanjem medicinskih sester. Za bolnike s kugo so naredili največ, kar so mogli, kakor tudi za tiste, ki so zboleli za gobavostjo. Tudi ta je bila v mestu nekaj povsem običajnega, zato so leta 1361 odprli bolnišnico za gobavce Sv. Anton in Eligius. Stala je na robu mesta, kakor je morala, saj so bili gobavci strogo ločeni od zdravih ljudi. Takrat so po vsej Evropi namreč verjeli, da je gobavost izjemno in hipno nalezljiva bolezen, zato morajo paziti, da se ne bi razširila. Enako so, vsaj nekateri srednjeveški ljudje, menili, da je gobavost božja kazen, ki si jo je človek prislužil zaradi pohote in drugih mesenih pregreh, medtem ko so bili drugi prepričani, da gobavci trpijo v nekakšnih vicah na zemlji, zaradi česar je njihovo trpljenje bolj sveto, kakor je sveta bolečina običajnega človeka. V bolnišnici se s tem običajno niso obremenjevali. Zapiski kažejo, da so za gobavce lepo skrbeli in jim ponudili dovolj sveč, hrane, piva in oblačil. Tako je bilo do srede 14. stoletja, ko je gobavost naposled zapustila mesto in je Hiša gobavcev, kakor so imenovali bolnišnico, odprla vrata revežem in ljudem z boleznimi, kot je bil sifilis. Tisti, ki so zboleli za malarijo, do 20. stoletja povsem običajno boleznijo, niso potrebovali njihove pomoči. Okoli mesta so bila močvirnata območja, polna stoječe in smrdeče vode. Bila so pravi raj za komarje, le da tedaj še niso vedeli, da prenašajo malarijo in da je pričakovana življenjska doba ljudi, ki so tam živeli, zelo nizka prav zaradi njihovih pikov. Verjeli pa so, da je za malarijo kriv slab zrak in da jo lahko ozdravijo z opijem. Tega so imeli dovolj, saj so mak pridelovali kar na svojih poljih in iz njega delali »zdravilo«. Bilo je tako priljubljeno, da so lokalni pubi stregli pivo z dodatkom opija, z njim pa so mirili tudi jokajoče otroke. Odvisnost od opija je bila vseprisotna. Žal pa opij ni zdravil malarije. To so delno uspeli ukrotiti šele po letu 1660, ko je mazač Robert Talbor začel ljudi poskusno zdraviti z uvoženo skorjo kininovca. Zaradi uspeha, ki ga je doživel, je postal tako slaven, da ga je sprejel sam kralj Karel II. Univerza je vse bolj rastla, z njo pa tudi število mladih, ki so se naseljevali v Cambridgeu. Spet je prišlo do trenj, vendar tokrat zaradi nepravih študentov. Številni so v Cambridge prišli le zato, da bi si pridobili zveze in se malo pozabavali, medtem