Moj ljubi Buenos Aires, ko te bom spet videl, ne bo več bolečine ne pozabe,« poje slavček Carlos Gardel v tangu »Mi Buenos Aires querido« (Moj ljubi Buenos Aires), enem najznamenitejših vseh časov. Mitu argentinske »žalostne misli, ki se pleše«, tudi zaradi omenjene mojstrovine, ki z vso pristnostjo govori o večnem hrepenenju po argentinski prestolnici, pripisujejo neverjetne lastnosti. Kljub temu, da je preminil že pred dvainsedemdesetimi leti, se širi govorica, da poje vsak dan bolje. Argentinci ga obožujejo. Kdor je v kateri koli panogi izvrsten, je Gardel. Njegova smrt je bila nenavadna kot Argentina sama. Umrl je v letalski nesreči, a ne v zraku, temveč na kopnem, ko je na pristajalni stezi v Medellinu v Kolumbiji 24. junija 1935 njegovo letalo trčilo z drugim. Zaradi Gardela že tri četrt stoletja polemizirajo Argentinci in Urugvajci. Prvi trdijo, da se je rodil v francoskem Toulousu in se star dve leti z mamo preselil v Argentino. V najmanjši južnoameriški državi pa so prepričani, da je pevec zagledal luč sveta v mestu Tacuarembó. Ni mednarodne arbitraže, ki bi lahko razrešila takšne prestižne zaplete. Nekoč mi je operna diva Renata Scotto, Italijanka s stalnim bivališčem v New Yorku, dejala: »Ko se vračam v Italijo, se kot sleherni državljan nad vsemi in nad vsem pritožujem, a v Ameriki Bog varuj, da kdorkoli reče besedico čez Italijo.« Nekaj podobnega se mi dogaja v rojstnem mestu. Po sedemnajstih letih na slovenskih tleh prihajam na obisk in ga doživljam precej drugače kot takrat, ko sem se po njegovih ulicah podil vsak dan. Ponovno se navajam na hrup, na promet, na množice, na razdalje, na previdnost. Varnost se je zadnja leta precej poslabšala. Slovenci premalo cenimo to, da lahko mi in naši otroci mirno in brezskrbno hodimo po mestnih ulicah. Novim odkritjem, takšnim in drugačnim, ter obujanju pretežno lepih spominov botruje spoznanje, da se blišč in beda južnoameriškega Pariza dopolnjujeta in da drug brez drugega nimata smisla.Mraz na južni polobliPogosto me vprašajo, ali me v Buenos Airesu zebe. Ko odgovorim, da bolj kot v Ljubljani, mi komaj verjamejo. Letos bi moral popraviti podatek, ki ga običajno posredujem, da ne sneži, saj je 9. julija po 89 letih bela odeja popolnoma spremenila videz mesta. Prebivalci, ki so komaj verjeli svojim očem, so preplavili ulice s fotoaparati, se kepali in naredili celo kakšnega sneženega moža. Večina je sneg prvič videla v življenju. Zadnjič je padal 2. junija 1918 in še tisto noč je nastal tango »Qué noche!« (Kakšna noč!) Agustina Bardija. Letošnja zima ni prizanašala. Bila je dolga in neizprosna. Julij s povprečno temperaturo 4,6 stopinje Celzija se je uvrstil med najhladnejše v 45 letih, 28. julij pa s pol stopinje pod ničlo eden najbolj mrzlih dni v zgodovini mesta. Dežja je bilo zelo malo. Radijska in televizijska poročila v napovedi postrežejo z dvema podatkoma: s temperaturo in s termičnim občutkom, ki ob vplivu vetra ali dežja odraža realno vremensko stanje predvsem za tiste, ki se odpravljajo od doma. Neznosna privlačnostPisatelj Marcos Aguinis opisuje v knjižni uspešnici okrutno privlačnost argentinstva in nasprotja najbolj evropske od južnoameriških držav. Tema se je tako prijela, da je pred kratkim izšel že drugi del. Argentinec je nadvse zanimiv človek. Kljub prepričanju, da tone v brezno brez rešitve, brezmejno ljubi svojo deželo. Ve, da je v Buenos Airesu (dober zrak) zrak vse prej kot dober, da na Srebrni reki (Rio de la Plata) o srebrni barvi ni ne duha ne sluha. Če si kruh služi doma, stoično prenaša izzive zapletenega vsakdana in skrajno izkorišča srečne trenutke, predvsem takrat, ko mu vsake toliko let ugodna denarna menjava omogoča večje podvige oziroma potovanja v eksotične dežele. V času vladavine predsednika Carlosa Menema v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je argentinski peso pariral ameriškemu dolarju. Tedaj so se Argentinci množično podajali po svetu. Vse je bilo tako lahko in poceni. Po veliki krizi leta 2001 je argentinska valuta padla in so letalske vozovnice postale pravi predmet poželenja, dežela pa raj za svetovni turizem. Samo letos je po zanesljivih podatkih prišlo že več kot 10 milijonov obiskovalcev. Privabijo jih ne samo nenavadne argentinske lepote, temveč tudi mamljivi nakupi. A ne vsi. Cene nekaterih izdelkov (perilo, čevlji) se nevarno bližajo evropskim. Tako trditev družbe Mercer Human Resource po raziskavi v 143 mestih, da sodi Buenos Aires med pet najcenejših na svetu, čedalje manj drži. Vsi leti iz Evrope v Argentino so polni, še posebno v visoki sezoni. Avgusta se je ameriški zelenec – v argentinskem življenju diktira podoben tempo kot nekoč v Sloveniji nemška marka – povzpel na visokih 3,20 in marsikateremu prebivalcu pobelil še kakšen las. Tisti Argentinci, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov razpršili po svetu, zvesto ohranjajo šege in navade. Se družijo, pijejo čaj mate, uživajo – če je le dosegljivo – neponovljivo argentinsko meso in dulce de leche, mlečno marmelado, ki se jim v ustih še bolj topi kot doma. Zelo skrbno shranjujejo majico najljubšega nogometnega kluba. Prvo jutranje opravilo je pregled argentinskih časopisov prek interneta, drugo pa poslušanje radijskih oddaj iz domovine. Izzivi mestne vožnjeVožnja z avtom iz predmestja v mesto je lahko, predvsem za tiste ki so na poti v službo, zelo mučna. Za svobodne dopustnike pa se lahko sprevrže v zanimivo izkušnjo z dragocenimi zaključki. Po avtocestni vpadnici še gre, pri izhodu na avenijo 9 de Julio, najširšo na svetu, pa se začne zatikati. Malo pred znamenitim obeliskom se promet dokončno ustavi in se ne premakne niti za milimeter. Kaj se je zgodilo? Žal tisto, kar je zadnja leta postalo stalnica na buenosaireških ulicah: da lahko skoraj vsakdo, kadar koli in pod katero koli pretvezo, zapre ulico. Policija – če je navzoča – nemo opazuje, trajanje ovire pa je odvisno izključno od mile dobre ali slabe volje protestnikov, ki jih je lahko le nekaj deset ali pa več tisoč. Samovolja je naletela na močan odpor prebivalstva, jeza pa je bila do zdaj vselej enakovredna nemoči. Vsi upajo, da bo novi mestni šef, Mauricio Macri, ki je na zeleno vejo spravil nogometni klub Boco Juniors, naredil red tudi v znatno bolj zapletenem okolju. Člani gradbeniškega sindikata so bili dokaj radodarni in so nas pustili v gneči čakati le pičlo urico, po ponovnem odprtju prometa pa so jo z rumenimi čeladami na glavi mahnili pred mestno hišo. Ko smo zavili na manjše stranske ulice, je bil kaos podoben, vožnja pa se je nadaljevala tako počasi, da bi zagotovo veliko več pridobili s hojo. Pešci so prečkali ulico kjer koli. Vozniki so trobili. Rumeno-črni taksiji so se prebijali skozi norišnico enako kot večbarvni kolektivi (argentinski avtobusi). Da ne omenim tulečega rešilca, ki ni prišel nikamor. Z izvrstnimi slalomi so napredovali le motoristi, a tudi ne vsi. Opazovanje obrazov voznikov bi bil pravi praznik za psihologe in psihiatre. Do cilja smo vsekakor prispeli, a bi lahko o tem napisali pol knjige. V količinsko ostrih razmerah Argentinci vrtijo volane dokaj ostro in agresivno. Julijske izkušnje po venezuelskih ulicah pa so pokazale, da vendarle ni tako hudo. Tam ni važno, če pripelješ po glavni ali stranski ulici. Pomembno je, da si prvi. Prej prideš, prej melješ. Pod zemljo gre hitrejeBuenosaireška podzemna železnica velja za eno najstarejših na svetu. Prvič so prebivalci glavnega mesta potovali pod zemljo že leta 1913. Zaradi čedalje bolj kriznih prometnih razmer proge že nekaj let nenehno podaljšujejo. Če potujete ob šestih popoldne – Argentinci končujejo službo kasneje kot Slovenci – lahko doživite pravo avanturo. Na Majskem trgu smo se neko popoldne spustili do postaje Bolivar, začetne proge E. Zaradi gneče smo morali počakati na odhod dveh vlakov in se s komolci preriniti do tretjega. Pritisk se je v vagonu stopnjeval, zraka je bilo bore malo. Sprevodniku je kljub zmešnjavi uspelo zapreti vrata. Po štirih postajah se je zadeva malo sprostila in zadihali smo nekaj svežine. Kdor se je vozil s podzemeljskimi vlaki v drugih velemestih (Sao Paulo, New York, Pariz, London), ve, da takšne razmere niso značilne le za Buenos Aires.Po 44 letih je po mestnih ulicah ponovno zapeljal tramvaj, ukinjen 19. februarja 1963. Sodoben rumeni vlak ima v prvi fazi le štiri postaje v najnovejši četrti Puerto Madero, v nadaljevanju pa se bo preselil na ulice in njegova vloga ne bo zgolj turistična. Na drugi strani mesta obstaja še ena tramvajska ponudba. Najstarejši ohranjen vagon na krajši vožnji potnike popelje v konec devetnajstega stoletja, ko se je vse skupaj začelo. Prvi izziv ponovnega soočenja z Buenos Airesom je kot vselej sprehod po mestu. Podnevi nepopisna gneča. Zvečer, čeprav manj kot včasih, še vedno dovolj gost promet, veliko število gledališč in kinodvoran, ki privabljajo množice z vseh vetrov. Ob polnoči odprte restavracije in knjigarne, ki ponujajo novo in staro. Najbolj blesti avenija Corrientes, za katero so včasih rekli, da ne spi, danes pa vsaj malo zadrema. Ljudje odidejo, luči ostanejo. A tudi ta ulica ni več tisto, kar je bila. Pred leti so revijalne predstave na ogromnih panojih pred teatri reklamirale slike pomanjkljivo oblečenih div z radodarnimi oblinami. Danes je glavna zvezda travestit, ki nastopa pod imenom Florencia de la V. Teater Tabaris je vedno razprodan. Neponovljiv humor Zahtevnejše občinstvo je do konca avgusta našlo uteho v sosednjem gledališču Gran Rex, kjer je blestela humoristično-glasbena skupina Les Luthiers. Na vrhuncu slave in priznanja ansambel praznuje štirideset let neprekinjenega delovanja. S prefinjenim humorjem, vrhunskimi igralskimi in glasbenimi interpretacijami je očaral gledalce 14 držav (skupaj se jih je z njimi zabavalo več kot sedem milijonov in pol) in si pridobil ogromno število oboževalcev in nagrad. Fantje so se spoznali pri zboru fakultete za inženirstvo in ustanovili najprej skupino I Musicisti, kasneje pa Les Luthiers. Ko so se uspehi komaj začenjali, je pri 36 letih umrl ustanovitelj Gerardo Masana. Bili so težki časi za šalo in smeh. Skupina se je odlikovala tudi po sestavi 37 novih, neformalnih inštrumentov, ki so raznovrstnemu repertoarju dodali svež zrak. Eden od prepoznavnih znakov in nit, ki je povezovala zgodbe in prizore skozi štiri desetletja, je bil namišljeni komponist Johann Sebastian Mastropiero. On je svoje ime posodil tudi zadnjemu spektaklu »Nagrade Mastropiero«, ki se je po treh uspešnih sezonah poslovil. Les Luthiers sestavlja pet vrhunskih umetnikov. Marcos Mundstock je poklicni napovedovalec z globokim glasom. Izpopolnjeval se je tudi v pevski tehniki in prevzel večino opernih parodiji. Carlos López Puccio je vrhunski dirigent (vodil je opere Traviata, Armida, Orfej in Evridika, dirigiral buenosaireškim filharmonikom) in zborovodja. Nastopi zbora Estudio Coral de Buenos Aires pod njegovim vodstvom so dogodki, ki privabijo ogromno ljubiteljev zborovskega petja. Jorge Marona, najmlajši od članov, je odličen kitarist, zelo dobro pa obvlada tudi godalne inštrumente. Carlos Nún~ez Cortés je koncertni pianist, biokemik in izvrsten igralec. Daniel Rabinovich je kitarist, notar in izkušen humorist. Vsak od članov lahko poje sam ali večglasno. Razstava o delovanju Les Luthiers sodi med najbolj obiskane v Buenos Airesu. Izredna kulturna ponudbaKulturni dogodki so v Buenos Airesu na ravni najrazvitejših središč na svetu. Glasba, gledališče, kino in razstave najdejo svoj prostor v mestu, ki vedno preseneča radovedne ljubitelje kulture. Teatro Colón je trenutno zelo podoben ljubljanski Operi. Zaprt je, ker ga popolnoma prenavljajo. Osmega maja 2008 bo praznoval sto let. Kot leta 1908 bo na sporedu Verdijeva Aida. Mnogi ne skrivajo strahu, da dela ne bodo pravočasno dokončana. Sezonske predstave potekajo v scenski in koncertni obliki v teatru Coliseo. Če so zaradi šolskih zimskih počitnic julij zaznamovali Harry Potter, otroške in mladinske predstave, je bil avgust glasbeno obarvan. Med pevkami madridskega ansambla Capilla Real (Kraljeva kapela) so novinarji odkrili nenapovedano Sonsoles Espinoza, ženo španskega premiera Rodrígueza Zapatera. Dirigent Lorin Maazel, baritonist Thomas Hampson in brazilski kantavtor Caetano Veloso so osmemu mesecu prispevali enkratni pečat.Kdor si želi od blizu opazovati plesalce tanga, se mora podati na ulice četrti La Boca ali San Telmo. Tokrat so pari z raznih koncev sveta presenetili mimoidoče na diagonali, ki povezuje trg Lavalle z obeliskom. Predstavili so peto svetovno prvenstvo v plesu tanga. Okoli njih se je zbralo ogromno radovednežev, ki so prikazane spretnosti nagradili z bučnim aplavzom. Organizatorji so za učinkovito reklamo izkoristili čas, ko je mesto najbolj živahno. Potem, ko sta lansko leto kraljevala Kolumbijca, sta letos naslova – salonski in scenski ples – ostala v Argentini. Sodelovalo je kar 479 parov iz 154 mest. Cristina in ElisaGospa se vede, kot da bi že bila predsednica. Ima razloge. Je predsednikova žena oziroma prva dama, senatorka in močno vodi v vseh anketah. A ni malo tistih, ki jo opozarjajo, naj za vsak primer počaka do 28. oktobra zvečer, ko bo dokončno jasno, kdo bo zmagovalec predsedniških volitev in ali bo potreben drugi krog. Vse kaže, da ne, a v politiki, še posebno po vrsti afer, ki jih pripisujejo sedanji vladi, presenečenja niso izključena. Za veliko zborovanje 14. avgusta si je Cristina Fernández de Kirchner izbrala stadion Luna Park, legendarno prizorišče znamenitih boksarskih dvobojev in drugih športnih prireditev, koncertov, srečanj. Naš Jure Zdovc je v legendarni areni leta 1990 z jugoslovansko reprezentanco postal svetovni košarkarski prvak. Naleteli smo še na en velik zastoj. Pred člani sedanje vlade, na čelu z Néstorjem Kirchnerjem in množico privržencev, je Cristina – tako jo preprosto kličejo – predstavila kandidata za podpredsednika, guvernerja province Mendoze Julia Cobosa. O Juanu Domingu Perónu, ki naj bi politično navdihoval Kirchnerjevo stranko, ne duha ne sluha. Le petje znamenitega marša. V predsedniško bitko se je podala še ena ženska, Elisa Carrió. Samozavestno obljublja vsaj drugi krog. Vsi so govorili o LjubljaniLjubljana se je nepričakovano znašla v središči argentinske pozornosti, potem ko se je zvedelo, da so v slovenski prestolnici vrnili 29 od 30 »izgubljenih« Reader's Digestovih telefonov. Slovenci so se izkazali kot poštenjaki. Večina najpomembnejših argentinskih medijev, med njimi tudi prva argentinska dnevnika Clarín in La Nación, je novico o prvem mestu objavila. Na valovih vodilnega Radia 10 se je dopoldanski voditelj Oscar González Oro obširno pogovarjal z Jano Strgar, svetovalko na slovenskem veleposlaništvu.Dvajsetega julija, na dan prijateljstva, so mobilniki onemeli. Osemsto tisoč sporočil je sistem ohromilo do te mere, da je tudi tistim, ki nimajo prijateljev, onemogočil pogovor prek malih aparatov. A ne samo to. Restavracije so bile nabito polne, taksiji popolnoma zasedeni in promet nemogoč. Prijateljstvo je vrednota, ki jo v južnih krajih zelo cenijo, morda veliko bolj kot na stari celini. Že pozdrav je drugačen. Vsi se poljubijo z enim poljubom na desno lice. Rokovanje pride v poštev le ob najbolj formalnih priložnostih. Eden najbolj tradicionalnih načinov prijateljskega zbiranja je »asado«. Družba na domu enega od članov priredi kosilo ali večerjo, kjer je glavni meni meso na žaru. Priprava je pravi obred in tega se lotevajo najbolj izkušeni peki. Ob njih se zberejo še drugi udeleženci, ki med prijaznim pogovorom in kakšnim kozarčkom rdečega vina testirajo mesne dobrote. Kruh in deloSveti Kajetan je zavetnik dela in kruha. Sedmega avgusta je pred svetiščem v četrti Liniers nadvse živahno. Zbere se okoli milijon ljudi. Največ se jih pride zahvalit, drugi pa prosit za službe in tudi za zdravje. Kljub nizkim temperaturam se na pločnikih začnejo zbirati dva tedna prej. Nekateri prinesejo šotore. Na dan svetnikovega godu, ko se opolnoči odprejo cerkvena vrata, se med prvimi dotaknejo njegove podobe pri oltarju. Osrednjo mašo je na prostem pred cerkvijo tokrat daroval vodja argentinske cerkve, kardinal Jorge Bergoglio. V pridigi je govoril o človekovem dostojanstvu in ostro kritiziral socialne razmere v državi. Potem se je podal na ulice in se rokoval s čakajočimi, ki so stali v dvokilometrski vrsti. Argentinska cerkev pogosto opozarja na težave revnih in brezposelnih ter polemizira z vlado. Ni edina. Tudi kmetje so na nasprotnem bregu. Ne strinjajo se z visokim državnim pridrževanjem izvoznih sredstev. Nesoglasja običajno pridejo do izraza na kmetijsko-industrijskem sejmu, ki sodi med največje argentinske prireditve in ki ga Argentinci poznajo kot La Rural. Odprtje je dokaj svojevrstno, saj je na sporedu dva dni pred zaključkom. Včasih je nanj prišel predsednik države, danes se na častno tribuno osrednjega stadiona usede še kakšen državni sekretar, ki jo po kritičnem osrednjem govoru mahne domov. Letos je bila na sporedu že 102. razstava. V dvanajstih dneh jo je obiskalo 1,114.218 ljudi. Kot vsako leto je bilo močno zastopano živinorejstvo z več kot 3000 primerki predvsem slovite argentinske govedine. Nič manj blesteče ni bilo na industrijskem in prehrambnem področju s 600 razstavljalci. Predzadnji dan je bil namenjen prodaji šampionov. Scena močno spominja na osnovnošolska leta, ko je bil vsakoletni obisk razredov na sejmu obvezen. 87 let argentinskega radiaPrvi neposredni prenos v zgodovini radia so 27. avgusta 1920 uresničili v Argentini. Pet zanesenjakov pod vodstvom zdravnika, glasbenika in radioamaterja Enriqua Telémaca Susinija je na zgornjo ložo teatra Colisea postavilo mikrofon, na streho pa oddajnik in omogočilo, da je peščica privilegiranih poslušalcev na okoli petdesetih aparatih v živo spremljala Wagnerjevo opero Parsifal. Susini in njegovi kolegi so dobili vzdevek »strešni norci«. Argentinski radio se je od takrat nenehno razvijal in je danes predvsem v hitrosti posredovanja novic zelo učinkovit. Najbolj poslušane oddaje so jutranje, ko se med šesto in deveto najbolj znani novinarji spopadajo za pozornost večmilijonskega poslušalstva. Vsebina oddaj se opira na krajše telefonske pogovore s protagonisti dneva. Kljub zgodnjim uram se vabljeni na klice radi odzivajo, še posebno politiki v predvolilnem času. Voditelju pomagajo strokovnjaki z različnih področij, humorist, ki predvsem z oponašanjem različnih osebnosti sprošča poslušalstvo, in dva reportažna avta z aktualnimi informaciji s terena. Zvezdniške novinarske zasedbe so v etru tudi med deveto in dvanajsto oziroma eno uro. Po jutranjem poročanju na nož se vsebine malo sprostijo in postanejo prijaznejše. oj ljubi Buenos Aires, ko te bom spet videl, ne bo več bolečine ne pozabe,« poje slavček Carlos Gardel v tangu »Mi Buenos Aires querido« (Moj ljubi Buenos Aires), enem najznamenitejših vseh časov. Mitu argentinske »žalostne misli, ki se pleše«, tudi zaradi omenjene mojstrovine, ki z vso pristnostjo govori o večnem hrepenenju po argentinski prestolnici, pripisujejo neverjetne lastnosti. Kljub temu, da je preminil že pred dvainsedemdesetimi leti, se širi govorica, da poje vsak dan bolje. Argentinci ga obožujejo. Kdor je v kateri koli panogi izvrsten, je Gardel. Njegova smrt je bila nenavadna kot Argentina sama. Umrl je v letalski nesreči, a ne v zraku, temveč na kopnem, ko je na pristajalni stezi v Medellinu v Kolumbiji 24. junija 1935 njegovo letalo trčilo z drugim.