Prvič, za sabo ni puščal sledi oz. »žrtev« - le pokojnice, pač pacientke, ki so umrle »naravne smrti«. Bil je atipični serijski morilec. Nikogar mu ni bilo treba ugrabljati. Nikogar mu ni bilo treba terorizirati. Ni se mu bilo treba skrivati. Ni se mu bilo treba mučiti. Svojih pacientk ni predeloval v eksotične mesne delikatese, kot sta to počela »Dusseldorfski vampir« in »Ruhrski lovec«. Policije ni izzival s šifriranimi sporočili. Na žrtvah ni puščal svojega »podpisa«, na stenah pa ne grafitov a la »Za božjo voljo, ujemite me, preden spet ubijem, kajti ne morem se kontrolirati«. Ubijal je rutinsko, javno, birokratsko, anonimno. Njegova serija je bila mali, skrivni užitek nevidnega človeka, ki je hotel ostati neviden in ki svojih fantazij ni mešal z željo po slavi. Shipman je srhljiv, ker je bil banalen.