Najpodrobnejši pa so zapisniki s sojenja nekemu gospodu Joachimu Hellerju, ki je potekalo v letih 1946 in 1947. Njegova prej dobro stoječa in med kupci izjemno cenjena mesnopredelovalna in prekajevalna delavnica s prodajalno vred, ki je stala na znameniti Kaiser Strasse tam nekje v bližini glavne železniške postaje, je med enim tistih temeljitih zavezniških bombardiranj šla skupaj z njegovo zakonsko ženo v franže. Tako se je nenadoma znašel sam in brez posla v svoji veliki meščanski vili na obrobju mesta, ki je po naključju ostala nepoškodovana. Nemčija pa je po porazu iz dneva v dan gazila v večjo revščino, lakoto in obup. Vendar je bil gospod Heller eden tistih vztrajnih in nepopustljivih duhov, ki so kaj kmalu zatem ustvarili »nemški gospodarski čudež«, zato vsem udarcem usode navkljub ni klonil. Poslej je pričel po cele dneve postajati na železniški postaji in prežati na prihajajoče vlake, s katerih so se zgrinjali podeželani v upanju, da si bodo našli delo v hitro obnavljajočem se mestu. Spretno oko mesarskega mojstra je s profesionalno izurjenostjo polzelo po telesih vaških deklin, ki so se s svojimi oguljenimi kovčki, razklane med upanjem in obupom, motale tam naokrog. Ko se mu je pogled ustavil na primerno sočno mesnatem »teletu«, kot je sam poimenoval te punce, je pristopil in velikodušno ponudil dekletu posel gospodinjske pomočnice pod nadvse ugodnimi pogoji. Kakšen teden po takšnih srečanjih ga je bilo mogoče zapaziti, kako je pred razvalinami svoje bivše obrtne delavnice z vso podjetniško agilnostjo po dokaj zmernih cenah prodajal razne mesne delikatese, še posebno pa je slovel po pikantno nasalamurjenem mesu mladih telic, ki ga je ponujal embaliranega v starih kozarcih za vlaganje kumaric. Ljudje so se kar pulili zanj in marsikateri dotlej skrbno hranjen in skrivan kos dragocenega družinskega nakita je poromal v njegov žep. Ker so se v tistih nemirnih časih ljudje izgubljali ali izginevali skoraj vsak dan, so ga zasačili šele po čudnem spletu dogodkov, ko je ravno predeloval neko osemnajstletno pujso, ne vedoč, da je ta domovala v eni bližnjih ulic in da je bila njena mati njegov stalni odjemalec. Klal pa je menda zelo strokovno, v nasprotju z drugimi množičnimi morilci hladno in brezstrastno, iz trupla je nemudoma izpustil kri, da je meso ostalo čisto in nepodpluto, zatem hitro in brez odmora iztrebil drob, le-tega tudi takoj pripravil za predelavo, čiste kose mesa pa obesil za dva dni na hladno, da so se primerno uležali. Tisto znamenito meso v salamuri je bilo zategadelj nenavadno svetle barve z le rahlim rožnatim presevom ter neznansko rahlo. Neka starejša, takrat že desetletja upokojena gospa, je na sodišču izjavila: »Poglejte, med nekim bombnim napadom sem izgubila zobno protezo (pri tem je na široko in nadvse prepričljivo razkazala svoje popolnoma brezzobe dlesni), in le s težavo žvečim. Že droben košček govedine sem morala valjati in sesljati po ustih cele ure, da sem ga raznitkala in mi ga je tako vendarle uspelo pogoltniti. Tisto meso pa se je v ustih kar raztapljalo ...« »Vendar pa je bila vendarle najboljša hladetina,« se z njo ni popolnoma strinjal njen prav tako brezzobi mož, čeprav ni pojasnjeno, kje je on izgubil umetne zobe, »srkanje tiste želatine te je napolnilo s pravo slastjo.« Kolikšen obseg je zajela obrt gospoda Joachima, ni dokončno znano, saj so ga, kot je bilo običajno v tistih časih, po nekaj dokazanih primerih nemudoma in strokovno odposlali na drugi svet.