Politična biografija Janeza Janše je zgodba popolnega istovetenja z lastno pojavo: pojavo žrtve, pojavo heroja, pojavo osvoboditelja in od Depale vasi naprej pojavo rokovnjača, nekakšnega slovenskega Robina Hooda, ki je za blagor naroda pripravljen prestopati meje tudi z oboroženimi in nasilnimi posegi (puči?) ter deliti pravico. Še huje. Pripravljen je deliti tudi pogačo! Pripravljen je izpeljati še eno socialno revolucijo, ki bi iz Slovenije še enkrat poskusila narediti raj na zemlji. Ne vem, če je v seriji populističnih izpadov kateri bolj obskuren, kot je bil nastop na Kongresnem trgu v Ljubljani na "desni proslavi" ob peti obletnici osamosvojitve. Spomnimo se: "Država, ki smo jo dobili pred petimi leti, pa ne sme ostati zgolj prazna forma. V tem okviru moramo zagotoviti možnost dela in pravičnejše pokojnine za vse, enakovredne možnosti kvalitetnega šolanja, popravljanje krivic iz preteklosti, omogočiti mladim dostop do stanovanj... In takoj vzemimo tam, kjer se zapravlja za privilegije in brezobzirno krade.... Lahko smo boljši in bolj solidarni. Kaj imamo od tega, če smo sami bogati, sosed pa je neizmerno reven... ". S temi besedami in - najbrž se še spomnite - pozivom, naj vstanejo v čast preminulih za domovino tudi tisti, ki sedijo pred TV ekrani (!), je veliko bolj kot denimo z oboroženo intervencijo in zaletavanjem, po statusu - v razmerju do vojske - civilista (sicer pa menda policijskega agenta) Smolnikarja v hruško, napovedal svojski, demokratičnim maniram tuj pohod na oblast. Namreč, ko Janša lušči te bizarne populizme, se prav nič ne šali: ni torej tisti premeteni politik, ki govori eno, misli pa drugo. Janša misli, kar govori. In to ga naredi potencialno nevarnega. Še toliko bolj nevarnega, ker je neizprosen tako do sebe, kot do svojih "prijateljev". Prijatelji brez narekovaja postanejo tisti hip prijatelji z narekovajem, ko ga ovirajo pri njegovih domnevno plemenitih ciljih. Tako je pometel z vsakim, ki se mu je tako ali drugače postavil na pot. Vrhunec tega instrumentalnega pojmovanja prijateljev in soborcev je poskus kompromitacije dr. Spomenke Hribar in dr. Dušana Kebra ter malodane kriminalizacije Igorja Bavčarja. Vsak, ki pozna vlogo prvih dveh in še zlasti tretjega pri organizaciji in animaciji Odbora ter - naj se naš jubilant nikar ne slepi - posredno tudi pri formaciji Janševe politične osebnosti, si lahko predstavlja, da je Janša pripravljen na boj "do zadnjega prijatelja". In ker je po letu 1990 v številnih spopadih predvsem izgubljal, so med "padlimi" žrtvami vsi Janševi prijatelji in sodelavci iz osemdesetih let. Tako se s celotnim krogom, ki mu je pripadal pred in neposredno po osamosvojitvi, ni samo razšel, ampak tudi na smrt skregal. Zato je danes, ko se je tudi Jože Pučnik nekako uklonil in umaknil iz aktivne strankine politike, podoba SDS kaj klavrna. Janša v stranki nima enakovrednih sodelavcev, ampak "spremstvo", kot se za avtoritarnega vodjo po freudovskem opisu spodobi. In širše, "v gibanju" (izraz veliko bolj ustreza, kot, denimo, izraz strankina politika), ki od politike pričakuje kaj več kot ustrezno zastopstvo v zamenjavo za svoj volilni glas, ne nastopa kot predsednik stranke s časovno in vsebinsko omejenim mandatom, ampak kot nekakšen novodobni Mojzes, ki bi naj ponižane in razžaljene popeljal v obljubljeno deželo. Janševo politično optiko in mentalni horizont tako označuje do skrajnega roba pripeljani populizem, v katerem ni znakov premetene politične igre. Zato Janša množice, ki se je po zamenjavi (po incidentu v Depali vasi) zbrala pred parlamentom ter se množično in uniformno oborožila s transparenti z oznako Janez Janša SQ (Slovenian Quality), z logotipom, kakršnega najdete na bloški klobasi ali savinjskem želodcu, ni poslal domov, ampak si je dal sliko demonstracije z množico transparentov, ki ga enači s kvalitetnimi mesnimi delikatesami, povečati, da krasi ozadje za mizo, izza katere vodi tiskovne konference. Takšna identifikacija brez predsodka in brez distance, ki začrta vsaj meje dobrega okusa, je omogočila oblikovanje nekakšne korporativne zavesti vseh, ki se jim je v življenju dogodilo kaj hudega, pa to kanijo razreševati v polju političnega. Tako se je nagnetlo v sedanji Janševi stranki vse od bivših aparatčikov in ponižnih služiteljev komunističnega režima in tistih, ki so "maja '45" stopili v CK, pa do tistih, ki so prišli iz druge, celo nasprotne zgodbe ter iščejo rehabilitacijo in zadoščenje. "Janševa SDS" je zato socialdemokracija na čisto poseben način. Denimo tako, kot so svobodnjaki koroškega gromovnika Haiderja liberalna stranka.