Od svojega nastanka v prvi polovici tega stoletja se je waldorfska pedagogika sicer prilagajala novim razmeram in dosežkom civilizacije, vendar ni nikoli opustila svojih temeljnih načel. Tako pravi, da otroci, mlajši od deset let, še nimajo razvitih vseh sposobnosti presoje življenja in dogajanja v njem, zato so lahko mediji škodljivi. Ali kot je rekel Mohor Demšar, učitelj na ljubljanski WŠ: »Recimo risanke. Otrok gleda cel kup slik, ki bi jih sicer moral sam razviti, dobi pa jih na krožniku. Druga stvar pa je presoja, koliko je sposoben presoje. Zavzemamo se za to, da so otroci lahko kritični, v medijih pa je veliko manipulacije…« V dobi, ko je sosed Berlusconi pokazal, kako se da s pomočjo televizije v treh mesecih priti na oblast, je ena od vrlin waldorfa tudi ta, da otrokom ne svetuje tehnoloških dobrin, katerih ne poznajo oziroma si njihovega delovanja ne znajo razložiti. Računalnika recimo. Nintendo in Sega sta vseeno lahko mirna. Večini šolarjev videoigrice niso tabu in gledanje risank ni greh. Kritiki waldorfske pedagogike pa radi opozarjajo na greh staršev. Tistih, ki zaradi svojega življenjskega prepričanja vpišejo svoje otroke na to prvo slovensko alternativno šolo. So kršene otrokove, človekove pravice? Že po sami logiki waldorfske šole ne, saj otrok v letih vpisa v šolo še ni zmožen lastne presoje, vendar kot je rekla ravnateljica šole v Ljublani, Branka Strmole: »Res, starši vpišejo svojega otroka, imajo to pravico, vendar jim mi povemo, da s tem tudi prevzemajo vso odgovornost in otroci jim lahko kasneje, ko odrastejo, to tudi očitajo.« Liberalec, ki bi bil sicer navdušen nad širino in originalnostjo pouka v WŠ, pa bi lahko klecnil ob razlagi, ki nam jo daje ljubljanska šola v svoji publikaciji. Tam pravijo, da so otroci običajno desničarji. Seveda ne zaradi tega, ker bi imeli radi Janšo, ampak da bolje slišijo na desno uho, bolje vidijo z desnim očesom, jedo z desno roko in raje brcnejo z desno nogo. Trditve, ki so nekako v nasprotju s tistim, kar učijo profesorji bodoče zdravnike in psihologe. Dejansko razmerje med ljudmi, ki so rojeni z dominantno levo oziroma desno možgansko hemisfero, naj bi bilo enako, pol-pol. Pri majhnih otrocih je to dokazljivo le kirurško ali s pregledom sluha in vida. Res pa je, da je življenje v naši družbi prilagojeno desnoročnim, v nasprotju z nekaterimi indonezijskimi otoki, kjer so orodje in podobni življenjski pripomočki prilagojeni levičarjem. Izrazitih levičarjev v WŠ seveda ne preusmerjajo. Če bi jih, bi lahko prišlo do legastenije in mali otroci bi spet začeli lulati, kakati, jecljati ali pa bi si grizli nohte. Jedilnik v WŠ je lahko naslednji šok za na klobase navajenega Kranjca. Hrani posvetijo na šoli veliko pozornost. Na jedilniku prevladujejo polnovredna žita, neglazirani riž, sveža zelenjava in sadje. Mesne beljakovine dobijo otroci v ribah in mlečnih izdelkih. Nič ideologije, le zdrava prehrana za boljši um in zbranost. Ideologije so v vzgojnem procesu na šoli vendarle močno prisotne. Po šolski publikaciji je iluzija misliti, da lahko otroka pustimo »svobodnega.« Če ga ne usmerjamo, temveč ga pustimo »svobodnega«, bo lažje zapadel neprimernim vplivom. Religija mora imeti vlogo v otrokovem razvoju. Največjo vlogo ima seveda krščanstvo in tisto, kar je imel Steiner najraje, stara zaveza. V višjih razredih osnovne šole so v snovi prisotne druge kulture: Nordijci, Perzijci, Grki, Rimljani in islam. Vera Grobelšek, učiteljica četrtega razreda, je razložila: »Otroci veliko odnesejo zaradi celovitega pristopa. Ni pomembna širina znanja, ampak poglobljeno znanje. Ne količina, ampak vsebina. Ko govorimo o Vikingih, ne dajemo samo podatkov, temveč govorimo o načinu življenja, njihovem doživljanju novih odkritij. Z našimi metodami učenja odnesejo učenci veliko. Jaz si upam v svoj razred poslati kateregakoli učitelja iz javnih šol. In gotovo ne bo naletel na neznanje. Z našim načinom dela ne negiramo drugih oblik šole. Delamo to, kar nam ustreza, in to dajemo tistim, ki to hočejo.«