V začetku tega stoletja je spadal med redke ptiče, kar v sedanjem času prav gotovo ne drži več. Njihovo številno populacijo je moč pripisati velikemu številu smetišč in deponij, ki predstavljajo krokarjem neusahljiv vir hrane. V Sloveniji spada med stalne vrste, ki je najmanj zastopana na jugozahodem in severovzhodnem delu države. Drugod je populacija dokaj številčna. Najbolj strnjena naselitvena območja krokarjev so v alpskem in dinarskem svetu, v skalnatih in gozdnatih predelih. Izogiba se gosto naseljenih območij, čeprav je dokaj pogost na obrobju naselij in vasi. V zadnjih letih ga je opaziti na pašnikih, kjer se pase drobnica, in sicer ovce v mesni usmeritvi. Največkrat jih po nekaj v skupini potrpežljivo čaka na porod ovce. Če so zelo lačni, se lotijo tudi slabotnih in pravkar rojenih jagnjet. Največkrat pa se zadovoljijo le s trebilom (posteljico - ložo), ki ga izloči ovca po porodu. Če je krokarjev več, se zadržujejo med ovcami in tu in tam kljunejo po trebilu, ki visi ovci še iz rodil. Večjim in vitalnim jagnjetom ne predstavljajo nevarnosti. Ker so krokarji vztrajni, se jih je težko znebiti. Nekaj časa zaležejo strašilni streli s plinskimi naboji. Ko pa se jih navadijo, jih lahko prežene le dobro izurjen pes.