O resničnosti zgornje trditve sta se prepričala tudi Marija in Matjaž. Medtem ko Mariji ni bilo do preizkušanja raznovrstnih mesnih specialitet, si je Matjaž že od nekdaj želel jesti kačo: »Nekateri kačje meso hvalijo na vse pretege. Meni se ni zdelo nič posebnega.« Čez domačo slovensko hrano je pač ni. A tudi brez nje je treba nekako preživeti. _bbHrana v šolski menzi nama ni ugajala. Na srečo sva našla poceni kitajsko restavracijo, kjer je kuhar kuhal po najinem okusu,« se spominjata. Sta si kdaj zaželela, da bi se domov vrnila predčasno? Matjaž prikima. Poleg domače hrane je najbolj pogrešal čist zrak in vodo. »Ponoči sem sanjal, da sem odprl pipo in iz rok pil vodo,« nazorno opiše svojo »travmo«. Voda v kitajskih vodovodih namreč ni pitna, tudi za kuhanje je ne priporočajo, saj naj bi po prepričanju nekaterih Kitajcev povzročala rumenenje zob. Tudi uporaba elektrike na Kitajskem ni tako enostavna kot pri nas. Tam si moraš elektriko kupiti oziroma električne impulze naložiti na poseben ključ, ki ga nato vstaviš v električno omarico, pripoveduje Matjaž. Z elektriko si preskrbljen toliko časa, dokler ti ne zmanjka impulzov. »Nekoč so luči začele utripati, ko je bilo impulzov na ključu še dovolj,« se spominjata Marija in Matjaž, »kmalu sem ugotovil, da je dovodni električni kabel poškodovan. Seveda sem takoj poklical elektroslužbo, a preden sem jim dopovedal, kaj bi rad, je žica že pregorela. Obljubili so, da bodo zadevo prišli popravit naslednji dan. Saj mogoče bi res prišli, če ne bi ravno takrat začelo deževati. In ko na Kitajskem dežuje, se vse ustavi – vsi nehajo delati, promet obstane. No, naslednji dan je bilo vreme suho, tako da so napako na električni napeljavi lahko vendarle odpravili.«