Pri pridelovanju koruze za silažo je poleg pridelka odločilna še njena hranilna vrednost. Ta je v precejšnji meri določena z razmerjem med storžem oziroma zrnjem in preostalo rastlino. Tako imajo sorte z večjim deležem storža višjo energijsko vrednost. Seveda na hranilno vrednost pomembno vpliva tudi prebavljivost preostalega dela rastline in ravno na izboljšanju te žlahtnitelji zadnja leta intenzivno delajo. To se že pozna na povprečni vsebnosti energije (NEL) v celi rastlini, ki od leta 1995 počasi narašča. Zadnja leta se žlahtnitelji posvečajo tudi kakovosti škroba. Za razliko od drugih žit je koruzni škrob v vampu prežvekovalcev počasi razgradljiv, precejšen del ga tudi uide mikrobni razgradnji v vampu in živalim postane dostopen po encimatski razgradnji v tankem črevesu. Ker je slednja povezana z manjšimi izgubami, je določen delež takšnega škroba zaželen. Vendar ta delež ne sme biti previsok, ker je absoprcijska sposobnost tankega črevesa za glukozo (razgradni proizvod škroba) omejena. Glede na genetsko raznolikost v vsebnosti in kakovosti škroba bi bilo možno optimalizirati sestavo škroba glede na potrebe živali. Ker se tudi potrebe živali glede kakovosti škroba razlikujejo (npr. med molznicami in pitanci) in ker je specializacija na kmetijah vedno bolj ostra, bi kazalo žlahtniti sorte posebej za mlečno in posebej za mesno prirejo. Seveda je tovrsten razvoj bolj dolgoročen, saj zaenkrat o problematiki vemo še premalo in tudi še nimamo enostavnih in hitrih metod, katere bi omogočale učinkovito žlahtnjenje koruze na kakovost škroba.