V sedemdesetih letih so v Srednji Evropi spet začeli poudarjati pomen reje drobnice. Prehranske navade so se spremenile v prid povečane porabe mesa in mleka ter mlečnih izdelkov drobnice, kar je dalo nove tržne možnosti. Pri nas se je začelo število drobnice povečevati v osemdesetih letih. Država je takrat uvedla denarne spodbude rejcem za ohranjanje kulturne krajine. Okrepilo se je delo na strokovnem področju reje in selekcije. Leta 1980 so na Biotehniški fakulteti začeli s testiranjem ovnov. Strokovnjaki danes menijo, da je strokovno delo dobro zastavljeno, saj je 10 odstotkov živali v rodovniški kontroli. Pri tem posvečajo veliko pozornost slovenskim avtohtonim pasmam ovac, in sicer jezersko-solčavski ovci in belokranjski pramenki (mesni pasmi) ter bovški ovci in istrski pramenki (mlečni pasmi). Prizadevanja za ohranjanje in vzpodbude za rejo v domačem (avtohtonem) okolju so pred leti naletela na podporo tudi pri kmetijskemu ministrstvu, ki program ohranitve denarno podpira v dveh smereh. V enem delu zagotavlja sredstva za premije kot nadomestila rejcem, ki redijo avtohtone pasme, saj te živali ne dajo posebnega ekonomskega rezultata, in del sredstev za izvajanje strokovnega in raziskovalnega dela na področju raziskav lastnosti naših avtohtonih pasem ovc. V programu ohranjanja je zajetih 800 ovac za mesno prirejo.