Usoda živinorejcev je močno odvisna od položaja mesne predelave, Branko Križan, direktor MIR Gornja Radgona, pa meni, da je ta zdaj bolj ali manj prepuščena sama sebi. Radgončani so še pred štirimi leti izvozili tretjino proizvodnje, lani pa le še skromno desetino oziroma 20 ton kljub dvema svojima podjetjema na območju bivše Jugoslavije. Na Balkanu je zanje najbolj stabilen makedonski trg, kjer so zelo zadovoljni tudi s plačili, izvoz v BiH pa je zaradi uvozne dajatve v višini treh nemških mark (280 SIT) popolnoma zamrl. Doma se zato kopičijo zaloge živih prašičev in slanine, zasebni sektor pa se v tem položaju rešuje s črnimi zakoli na kmetijah in v neregistriranih klavnicah. Povečuje se le povpraševanje po poltrajnih in trajnih izdelkih, ki so edini donosni, a je njihov delež v celotni proizvodnji v MIR še prenizek. V dolgoročni ekonomski in tehnološki sanaciji tega podjetja je zato med najpomembnejšimi cilji zvišanje deleža trajnih izdelkov ter preselitev predelave v odkupljene prostore bivšega Elrada v Meleh. V štirih do petih letih bi tako lahko postali ekonomsko zanimivo in na evropske razmere pripravljeno podjetje, ki je zdaj v 35-odstotni lasti sedemnajstih kmetijskih zadrug, z desetino upravlja zasebnik Franko, večinski lastniki pa so zaposleni.