MIP, ki zdaj rešuje svoje likvidnostne težave z reprogramiranjem dolgov pri bankah, ni osamljen primer, je potrdil Boris Jež, sekretar gospodarsko interesnega združenja mesne predelave agroživilske zbornice pri GZS. Slovenska mesna industrija je morala pred vstopom v EU kar precej postoriti, pravi. »Tako rekoč vsa podjetja so zaradi predpisanih zahtev Unije veliko vlagala v posodobitev obratov in zadostitev sanitarno-veterinarskih zahtev, ki so bile zelo visoke. Takrat so vsi vlagali tako v klavnice kot predelavo,« pojasnjuje in našteje obrate: Meso Kamnik, Panvita, Celjske mesnine. Tudi Kras je pozneje gradil, še doda. A poleg stroškov posodobitve lastnih obratov jih bremenijo še stroški, ki so jih imeli bodisi s prevzemom nekaterih podjetij, ki niso bila v tem času obnovljena, bodisi morajo svojo proizvodnjo tudi seliti iz mestnih jeder (kot Košaki Maribor), razčlenjuje Jež. Hkrati priznava, da »so mesnopredelovalne zmogljivosti prevelike, žal pa niso najbolje razporejene«. Naredili niso nobene prave strategije, ki bi vzpostavila primerno mrežo klavnic in tudi predelovalnih obratov. Ker tega ni bilo, so gradili vsak svoje obrate, zato se včasih podvajajo. Če bi se takrat zmogli kapitalsko povezati, bi morda te zmogljivosti izkoristili, ugotavlja Jež. Dodaja, da so se po spremenjenih in zaostrenih razmerah na kapitalskem trgu težave zadolženih podjetij še povečale.