Kuharjev je bilo v tej kubanski menzi toliko, da je vsak lahko skrbel za svoj kotel. Dve ženski sta stregli, brisali mize in odnašali umazano posodo. Šele ko je zadnji od mize vstal, sta z mize pobrali posodo. Potem sta se zagotovo kje zamudili, da je miza nekaj minut samevala. Šele ko sta jo pobrisali s krpo sumljive čistoče, sta pomignili naslednji trojici pri vratih, ki je zdaj ponižno lahko prisedla. Nato sta pobrali naročila in dolgo nosili majhne kovinske posodice z bolj mlačno hrano, če si menzo obiskal popoldne. Porcije so bile res majhne, pa sem si naročil tri krožničke riža, dva krompirja, dve zeljnati solati, kumarično solato, dve mesni polivki ter dve lečini polivki. Mesni makaroni so že zdavnaj pošli. Drugega pa tako ni bilo. O zrezku si lahko le sanjal. Seveda so bile cene temu primerne - astronomsko nizke. En odmerek riža, torej ena zajemalka, je stala 25 centavov pesosa oziroma dva tolarja in pol. Za vse našteto sem plačal okrog šest pesosov ali 60 tolarjev. Z nekaj soli je še kar šlo. S količino pa sem si kar dodobra napolnil želodec. Seveda sta me strežnici začudeno sprejemali, glede na to, da tu verjetno še svoj živi dan nista srečali tujca in ob vsej količini hrane, ki je kar nekoliko žalila skromna naročila ostalih gostov.