Če upoštevamo temeljne socialne razsežnosti prehranjevanja, laže razumemo tudi tako čudaške kulturne prakse, kot so občasne razkošne požrtije v sicer zelo revnih okoljih ali pa, npr., zelo razširjeno sanjarjenje o mitoloških devetih deželah, Indijah Koromandijah, kjer se celo revežem cedita mled in mleko, po zraku pa letajo pečene piške. Take sanje Montanari imenuje hrana za reveže. Prav tako tudi ni odkritje, da so vedno obstajale strahovite socialne razlike v dostopnosti prehranjevalnih virov. Manj znane so nekatere za današnji čas zelo ekstravagantne utemeljitve, zakaj imajo bogati in revni različno zmožne želodce. Montanari nas tu seznanja s precej slikovitimi legitimizacijskimi prijemi. Najprej se je zdelo primerno, visok socialni položaj potrjevati in demonstrirati s karseda obilnimi mesnimi pojedinami, pozneje pa je stopilo v ospredje dokazovanje noblese s kvalitetnim izborom hrane. Občutljivost želodcev in prebavna sposobnost želodčnih sokov sta bili odvisni od družbenega položaja njihovih lastnikov. Zato so v želodec plemičev sodile žlahtne, težko dostopne jedi, v želodec kmetov pa seveda kmečko preproste jedi. Če je kdo prekršil zapovedane jedilnike, je bil kaznovan. Poleg tega, da so določali, katera hrana je socialno primerna in katera ni, so v času obilja hrano tudi količinsko regulirali.