Prebivalci so nasploh zelo sproščeni in to je opazno tako v njihovem obnašanju kot oblačenju. Ne dajejo občutka, da bi jih kaj pretirano skrbelo, tudi najbolj urejeni posedajo po tleh in pločnikih. Čeprav se izredno radi pogovarjajo in se neredko zgodi, da nas kdo kar na ulici ali avtobusu zaplete v daljši pogovor (če seveda govorimo špansko), niso vsiljivi. Vsiljivi niso niti prodajalci, prej nasprotno, saj ni nič nenavadnega, če prodajalka med računanjem nasloni glavo na roke in skorajda zaspi. Kljub nevarnosti ropov v nekaterih predelih mesto načeloma ni nevarno in težavam se s previdnostjo da izogniti; budno je pač treba paziti na svoje stvari in se v območjih, ki veljajo za nevarna, izogibati stikom z neznanci. Za varnejše četrti pa to ne velja; izogibanje stikom z ljudmi tu velja za čudaško in nevljudno. Ljudje so v Beunos Airesu, kot povsod po Južni Ameriki, izredno družabni, radi se pogovarjajo, radi pomagajo, predvsem pa se radi zbirajo ob razkošnih mesnih pojedinah, imenovanih asado.