»Uživanje hrane je tradicionalno ena najbolj pomembnih sestavin praznovanja dneva neodvisnosti,« pravi James Heintze, avtor enciklopedije o četrtem juliju. »V preteklosti je vsako malo mestece pripravilo pogostitev za vse prebivalce in na takem dogodku se je zbralo tudi do dva tisoč ljudi,« pravi Heintze. Pogostitve, ki so trajale kakšne tri ure, so bile namenjene zgolj moškim, zato so se po nekaj letih ženske odločile narediti svoje zabave ob dnevu, za katerega so upravičeno menile, da je tudi njihov praznik. Glavno in neredko edino vlogo na teh pogostitvah je igral žar. Ne zato, ker bi moški tako dokazovali, da znajo zakuriti ogenj in obrniti kotlet ali dva, razlog je bil precej bolj prozaičen. Julij je vroč mesec, hladilnikov pred več kot dvesto leti ni bilo, meso se je ves dan »kvasilo« v julijski vročini, termična obdelava nad ognjem pa je vsaj zmanjšala možnosti zastrupitve s hrano. Kljub temu so bile te dokaj pogoste, saj so se mize šibile pod raznimi mesnimi pitami in pecivom, torej skupinami živil, ki niso postala predmet toplotne obdelave. Komaj osvobojeni kolonialni podložniki so zato za preventivo pred morebitno (skoraj zanesljivo) zastrupitvijo hrani dodali še alkohol. V velikih količinah. V kozarcih sta prevladovala vino z Madeire in punč. Kot rečeno v količinah, ki bi dandanes veljale za ekscesne. Ob tradicionalnem mesu je bila najbolj priljubljena jed še juha iz zelenih želv, ki so bile v takrat zelo prometnih lukah ob vsej vzhodni obali ZDA lahko dosegljivo blago, medtem ko so ogromne količine rakov vseh vrst metali svinjam, saj so ti veljali predvsem za živalsko krmo. Osnovna živila postkolonialne Amerike so bila namreč mast, meso, sol, kruh in alkohol, zelenjava pa le v sezoni. V pite so sodili golobi in vrabci. Dokaz več, da so okusi zgodovinsko pogojeni.