Po tistem so začele peti še eno pesem – ta ni bila najina, temveč neka novejša, ki je nisem poznala, tako da nisem mogla zapeti z njimi. Sedla sem in pustila, da mi je glava omahnila na steno separeja. K naši mizi je pristopilo dekle s krožnikom mesne pite, ki da jo je poslala gospa Swindles, 'na račun hiše'. Za nekaj trenutkov sem se zatopila v hrano in se malce umirila. Ruth in Nora sta se s komolci naslanjali na mizo, si glavo naslonili na dlani in nepremično strmeli vame; na svojo pripoved sta povsem pozabili. Annie je, kot sem utegnila slišati med premolki v naslednji pesmi, nejeverni gospodični Raymond razlagala: »Ne, prisežem, da se nam ni niti sanjalo. Potrkala je na Florencina vrata s črnim očesom in zavojčkom kreše ter ostala pri njej. Kdo bi si lahko mislil …«