Poljubila me je na lice. »Ti dobri otrok.« Hitro sva skupaj pospravili salon in sedli v njen športni avto ter se kot raketa odpeljali do restavracije Vittorios Trattoria na Piazza Italiana, hm, na Italijanskem trgu. Na tem trgu so naši sodržavljani italijanskega rodu s celo vrsto čudovitih italijanskih lokalov in trgovin s specialitetami poskrbeli za nekaj sredozemskega vzdušja, v okolici pa je bilo na jedilniku pretežno zelje in mesna pašteta. Ko so naju prijazno, domače pozdravili, sva nekoliko pozabili na naporen dan, ko pa je nato pred menoj stala še moja sicilijanska pica z vonjem po origanu in vročem stopljenem siru, je bil svet za hip spet povsem v redu. »No, in kaj je bilo z gospo županovo?« sem mami ponudila priložnost, da si da duška. »Kaj je spet ušpičila?« »Hotela je imeti luksuzno trajno in novo frizuro, ob tem pa je ves čas pripovedovala samo o svojem bedastem žepnem psičku. Kakšnega dobrega frizerja da je našla zanj in kako občuteno ta ravna z njenim ljubljenčkom in kakšne izbrane izdelke uporablja za njegovo nego in kako je tam vse toliko bolj udobno kot v mojem salonu, pa je tisto samo salon za živali, moj pa za ljudi, in da če bi potrebovala kredit, da ga posodobim, bi mi lahko njen mož, župan, gotovo pomagal, ona pa mi to seveda ponuja samo zato, ker njen pasji frizer ponuja tako izvrstne storitve …« »In ti si to res tako dolgo prenašala?« sem začudeno vprašala.