Iz škroba lahko pripravite še drugačno lepilo. Če škrob ali moko brez dodatka vode pražite pri kakih 200 °C, se po kaki uri škrob (enako kot pri likanju srajc) spremeni v dekstrin. To spominja in diši po juhi prežganki -- in vtis prav nič ne vara. Zaradi nekoliko krajših polimernih verig glukoze je dekstrin ogljikov hidrat, ki je še lažje prebavljiv kot mešanica amiloze in amilopektina; navaden škrob torej. Če zakuhate prežganko z malo vode, da je bolj podobna pasti kot juhi, dobite lepilo, ki se imenuje »angleški gumi«. Ime spominja na arabski gumi, »gumiarabikum« -- in to po pravici, saj tudi lepilo spominja nanj. Temeljna razlika med obema gumijema je pravzaprav le v tem, da v arabskem namesto delno razgrajenega škroba najdemo delno razgrajeno celulozo iz soka afriške akacije. Angleški gumi običajno najdete na zadnjih straneh poštnih znamk. Če vam ne škodi prežganka, vam očitno tudi lizanje znamk ne more. Pri pripravi angleškega gumija pa praženje moke lahko preskočite, saj dekstrin lahko kupite v vsaki trgovini. Prodajajo ga pod imenom gustin (ali kaj podobnega) in je namenjen zgoščevanju omak. Pri nakupu dekstrina morate paziti le na to, da ga ne zamenjate s pektinom ali želatino, ki tudi zgoščata hrano (npr. marmelade in mesne omake), a sta -- kemijsko gledano -- iz povsem druge zgodbe (čeprav sta oba uporabna za pripravo lepil). Sicer pa angleškega gumija pri nas največ prodajo v vrečkah s praški za pudinge, le da je »lepilo« v njih nekoliko aromatizirano.