Mestece Yusufeli nudi dve vrsti dogajanja in s tem dobrega zaslužka: spust z ra i po reki Čoruh in vodništvo na trekingu v gorovje Kačkar. Udeležili smo se obojega in ob pohodu do baznega tabora na višini 3000 m za nameček še dolgotrajno vožnjo z džipi do našega izhodišča na 2.200 m. A pot je bila poplačana z izjemnimi razgledi na tritisočake, z žuborenjem potočka, ki nas je vso pot spremljal in prijetno hladil, pa seveda z veseljem, da vse to tudi zmoremo, da si zaslužimo, ker smo se pač tako odločili. Nepozabni so bili pogledi na hribovske vasice, ki se oprijemajo turizma po svojim močeh – skromnih penzionih, dobro založeni trgovini, kjer se je ob spustu najbolj prilegel mrzel ajran. Tekoči, nekoliko slan jogurt je v Turčiji res vsepovsod na voljo, prija h kosilu ali pa le za žejo. Pri nas bi se na veliko nacejali s pivom, a menim, da je ta napitek učinkovitejši. Stavbe na tisti višini so podobne tistim v Dolomitih – kamen in nad njim les, veliko lesa. Poleg ovc so tam še mule, pa osli in tudi kakšen konj, da pomagajo popotnikom nositi potrebno prtljago do baznega tabora – šotore, odeje, pripomočke za kuhanje. Nekateri so bili natovorjeni skoraj do tal. Mi smo vse zmogli prinesti sami. Izvirne vode je bilo povsod dovolj, sicer pa smo se v baznem taboru Bukla Tur zleknili po mehki travi, namočili noge v potočku in se posladkali z vsem, kar je bilo na voljo v nahrbtnikih. Doma, v lepem penzionu ob ribogojnici, smo bili deležni ‘super’ večerje s pečenimi postrvmi. Proslavili smo tudi rojstni dan naše najbolj natrenirane petdesetletnice, kateri sem zavidala, da se ne morem več vrniti v njena leta. Sicer pa je zavist tako zelo negativno čustvo, da sem ga hitro pregnala ob zavedanju svoje nič kaj zavidljive situacije, ki ji uspešno kljubujem z vso skorajda mladeniško močjo. In to me pelje naprej, do izpolnitve naslednjih želja! Naslednji dan smo zapustili višinsko območje, se po vijugavi cesti spustili do ogromnega jezu, ki je že nekaj časa v gradnji in bo kmalu končan – takrat mesteca Yusufeli ne bo več na zemljevidu, poplavljeno bo celotno območje reke Čoruh in vasic, ki smo jih občudovali dva dni. Nova višinska cesta pa bo še vedno približala Kačkar in menda tudi staro gruzijsko katedralo. Res neverjetno velik jez; bagri in žerjavi so bili na terasastih gradbiščih videti kot igračke, ljudi pa sem ugledala le na trikratnem zoomu moje nove kamere. Na razglediščno točko ob cesti so postavili manjše gostišče, potrebni ‘tuvalet’ (stranišče), nasadili rože in speljali učno pot navzdol do niže ležečega razgleda. Pravi »biznis«! Čaj in lešniki ob Črnem morju Dobro, da se nismo že kar na prvem parkirišču vrgli v morje, kajti dosegli smo črnomorsko obalo in mestece Rize. Morje je prijetno toplo, zelo malo slano, a ozračje kar kipi od vlage. Tudi tam nas je naš šofer presenetil s strmo, skoraj nočno vožnjo do citadele, od koder so se prikazale obalne luči v velikem zalivu. Vlaga pomeni subtropsko podnebje, primerno za gojenje čaja, ki ga prav v mestu Rize tudi največ predelujejo. Oskrbeli smo se s številnimi škatlami zelenega čaja, ki je primerno darilo, kajti drugih posebnosti tam ni bilo na izbiro. Malo pozneje smo se zagledali v ogromne nasade lešnikov, ki se vlečejo vzdolž obale okoli Trabzona, ki smo ga dosegli naslednji dan prek karavanske poti svile in začimb, kot se natančneje imenuje svilena ali tudi svilna pot. Še zanimiv postanek v mestecu Mačka, kjer je bil sejem in v pravem živžavu smo le odkrili gostilnico s pripravljenimi jedmi. Kaj sem že jedla? Aha, nekaj dobrega, podobnega mesni obari. Manjkali so ajdovi žganci, zato pa je njihov kruh, ki ga je vedno v obilju, zelo slasten! Zraven pa nepogrešljiv ajran. Kupila sem še dva para nogavic v značilnem rdeče-črnem folklornem vzorcu. Za darilo niso primerne, so pač zame. Popoldanski ogled smo zaključili ob zelo znanem in obiskanem bizantinskem samostanu Sumela globoko v hribih, ki je skrit za skalami. Pravzaprav je v steno vklesana cerkev z dobro ohranjenimi freskami, prav tako meniške celice. Prepoved fotografiranja s flešem v notranjosti, kjer so dragocene freske, pa ni prepričala mladih Rusov – preprosto so se zaprli v bližnjo celico in se veselo ovekovečili s svetniki na stenah! Pot navzdol nas je spet približala Trabzonu in najpomembnejši stari zgradbi – poznobizantiski cerkvi svete Sofije. Na njej so vidni vplivi krščanstva, pa tudi osmanskega obdobja, ko je bila preurejena v mošejo. Zdaj je kulturni spomenik. Izmed treh vhodov je najbolj znamenit južni, ki na reliefih prikazuje življenje Adama in Eve ter njun izgon iz paradiža. Na obokih v notranjosti so mnogi svetniki, pa tudi Jezusova zadnja večerja. Osrednja kupola ima dvanajst vogalov in s pomočjo posebnega fototrika sem jo uspela posneti v vsej barvitosti geometrijskih likov, pomešanih z božjimi bitji. Še zadnje plavanje v temnem morju, tokrat na res povsem temnem, skoraj črnem nabrežju. V plastično stekleničko sem si nabrala nekaj črnega peska, ki me še doma spominja na tisti kraj. Morje imam res rada.Tudi Črno! Tradicionalne turške vasice in srednja Anatolija Z lešnikove dežele smo se poslovili s krajšim postankom v obcestni prodajalni lešnikov, ki so jih nekateri tudi kupili. Predvsem sem jih poskušala in drobila s posebno napravo ‘terminator’, ki sem jo tudi kupila; lažje jo je spraviti v kovček kot kilogram lešnikov. Doma jo bom preskusila, na suhih lešnikih namreč, saj na svežih ne deluje. Spet smo se strmo dvignili, najprej do značilne turške vasice z veliko domačimi živali in veselimi otroki. Velik ovčar nas je spremljal vso pot, tudi mačke so se »pustile« fotografirati!