Na severu Azerbajdžanci govorijo med seboj svoj jezik, vendar njihove otroke v šolah poučujejo zgolj v jeziku farsi. Ker pa so učitelji prav tako Azerbajdžanci, si, kot mi je zatrdil mladi Azerbajdžanec Hasan iz Ardabila, zaradi lažjega razumevanja učencev velikokrat pomagajo z domačim jezikom. Tam na severu sem se še lažje sporazumeval z navadnimi ljudmi, saj se azerbajdžanščina komaj v petini besed razlikuje od turščine. Spet so mi prišli prav mnogi bosanski turcizmi. Tu in tam, v Iranu in Azerbajdžanu, je kak Azerbajdžanec naravnost povedal, da je on Turek, da pa so jih umetno tako poimenovali v Sovjetski zvezi, nakar ji je sledil še Iran. Na vse načine naj bi jih zaradi strateških koristi hoteli odtujiti od Turčije. Kakorkoli že, naj so jih meje še tako ločevale, vere so ostali iste - vsi so tako kot Iranci šiitski muslimani. Le da, kot je bilo to že pri Armencih, iranski Azerbajdžanci uporabljajo mnogo več iranskih tujk kot njihovi najsevernejši rojaki. Ti v zameno prednjačijo z ruskimi sposojenkami. Seveda se med seboj prav dobro razumejo, z novimi vetrovi pa tudi trgujejo. Obmejno mesto Astara kar buči od trgovske vneme. V Azerbajdžan tovorijo plastiko in poceni azijsko tehniko, v Iran pa prinašajo prehrambene izdelke. Zelo cenjeni so bili samovarji, pa mesne konzerve in bonboniere - skorajda v vsaki trgovini sem jih razpoznal po cirilici. V vsem se torej bratje razumejo, le v pisavi jim ne gre preveč od rok. Eni pišejo v arabskih črkah, drugim je od sovjetskih časov ostala cirilica, čeprav se precej trudijo, bakujske ulice in trgovine pa so bile temu dokaz, da bi jo zamenjali s turškim pravopisom v latinici; da bi se približali Zahodu in rešili sovjetskega in postsovjetskega objema. V Bakuju sta že padla spomenika Leninu in Kirovu. Prav tako v Erevanu na osrednji "ploščadi" - trgu, ki so ga iz Leninovega preimenovali v Trg republike - spomenik Leninu.