Tistega leta, '70, sem po uvedbi Podravke z nestrpnostjo pričakovala Jordanov prihod. Poslovni vlak je zamujal deset minut in zunaj je bilo zares nekakšno, za konec junija neobičajno kroženje zraka, ki je, kot sem začutila, ko sem si pljunila na prst in dvignila roko, prihajalo z zahoda. Hiša Jordanove babice je stala nedaleč stran od naše in on je, prihajal je iz Bogovega naselja, celo poletje preživel z očetovo mamo, čeprav babica ni imela tega občutka, ker je njen vnuk, ki je bil dve leti starejši od mene, ves čas, od ranega jutra do prvih netopirjev, ki smo jih ciljali s fračami, prebil na travniku pred hišo. Travnik se je končeval s progo in naše glavno razvedrilo je bilo tistega leta čakanje bliskovite Podravke, ki je imela na svojih vagonih narisano pravo Podravkino srce. Jordan se je vedno hvalil, da je Kombinat Borovo, v katerem je njegov oče delal kot mojster v gumarni, veliko večja in pomembnejša tovarna od našega DIK-a, ampak se ni mogel pohvaliti s tako imenitnim vlakom, ki bi se po voznem redu ustavljal tudi v njegovem naselju. Podravkino dovršenost sem tudi sama pretirano poveličevala, govoreč njemu in drugim fantom z ulice, da sem potovala z njo, in to celo do Zagreba, in tisti, ki potujejo do glavnega mesta Republike, lahko ob malem doplačilu sedijo v jedilnem vagonu, v katerem jim ob pesmi Kad se sa srcem kuha, postrežejo kokošjo juho, narejeno iz mesnih kock z okusom prave domače juhe. Opisovala sem jim tudi prte, na katerih so narisani srčki, in natakarice, ki imajo na predpasnikih izvezene peteline, kar fantov ni preveč očaralo, čeprav niso pozabili vprašati, ali so imele predpasnike vsaj tri milimetre daljše od krilc. Čudila sem se, a zdelo se mi je, da so moji zgodbi verjeli. Mogoče zato, ker so si do takrat že tudi sami ogledali veliko vesternov, v katerih so bili takšni vagoni, seveda brez naših domačih petelinov, običajna reč, ali pa zato, ker so vedeli, da moja teta in jaz vsak četrtek odhajava k zdravniku v Zagreb. Sicer pa niti nisem delala tako velikega greha in ga tudi nikoli nisem izpovedala našemu patru, ko sem najino potovanje v drugem razredu neprimerljivo cenejšega potniškega vlaka, s katerim so se na pol pijani utrujeni delavci vračali iz nočnih izmen in s kakršnim sem se kasneje tudi jaz štiri leta redno vsak dan vozila na fakultetna predavanja v Osijek, samo v svoji domišljiji zamenjala z luksuzno Podravko.