Ko je Marko omenil, da bo verjetno spet pozen, je igla na mojem notranjem radarju najprej zamigljala, potem pa, ko sem se spomnila, da mi je tudi Nika omenjala, da se tega dne dobi s svojim bivšim, da se pogovorita, je nemudoma skočila na rdeče polje in tam trzala kakor kobilica v zadnjih vzdihljajih. Najbolj črn scenarij: moj mož leži z mojo prijateljico na zmečkanih rjuhah kakšnega »motela za dnevni počitek« – ha, kot da ne bi vsi vedeli, za kaj pri tem »dnevnem počitku« gre! – in razmišlja, da bi me zapustil in si z mojo lepo sosedo ustvaril novo družino. Bila sem tako zmedena, da sem namesto mesne kašice Lani pogrela jogurt. Potem sem telefonirala mami in ji natvezila nekaj o nujnih opravkih ter seveda – bi si lahko sposodila njen avto za v mesto? Mama ni imela nič proti in že čez dobre pol ure sta Patrik in Lana navdušeno oblegala babi, vedoč, da jima bo dovolila vse. Takšne so menda vse babice. Že mora biti tako, da smo mame tisti bavbavi, ki govorijo moraš, ne smeš, spat, jest, pospravi, poberi, pogoltni … Moja dva nagajivca sta polna nezaslišanih zvijač, ki jih najprej preizkusita na meni; ker pa ju slej ali prej pogruntam, prakso prenašata na ostale, od Marka in babi do Nike. Zadnje čase vse teže kaj naredim, dokler sta pokonci, saj je tudi Lana postala zelo živahna in ju je treba ves čas nadzirati. Tako se moje delovne ure prestavljajo v noč, ko moji trije hrčki spijo in sanjajo sladke sanje, jaz pa čepim za računalnikom, si tiščim blazino pod zadnjo plat in lovim vejice po monitorju. V navado mi je že prišlo, da zaspim blizu pol pete, malo preden Marko vstane in odide v službo. Do devetih, ko se malčka zbudita, se ne utegnem niti enkrat obrniti. Včasih, ko vstanem v novo jutro vsa zbita, okoli mene pa brenčita moji zvezdici, eden bolj naspan kakor drug, pomislim, da bom morala zmanjšati obseg dela. Ampak potem je tu takoj neusmiljeno denarno vprašanje. Stradali res ne bi, vendar pa bi morala z Markom dobro paziti na vsak tolar; pa še golf zadnje čase odpoveduje pokorščino, poleg tega pa je že resno premajhen za nas in bi morali zamenjati avto. Vse to premlevam, medtem ko hitim pripravljat zajtrk, previjam in oblačim zdaj enega, zdaj drugega – ponavadi je tako, da ko ravno končam z Lano, Patrik že naredi svoj »pozajtrkovalni kakec« in pesem se začne znova. Komaj si utegnem skuhati kapučino, srknem vroč požirek in že je tu Patrik: »Mama, ringa raja! Mama, Ciciban! Mama, zidat! Mama, konjiček! Mama, gugat!« Lana sicer še ne govori, zato pa me vztrajno cuka za hlače in dviguje ročice. Rada bi plesala, rada bi se vrtela, rada bi mi sedela na ramenih in me lasala. Lotim se kuhe – in že sta oba v krompirju. Grem na stranišče – in že se prerivata po kopalnici, prevračata mehčalec, tolčeta po umivalniku in mečeta v banjo vse, kar dosežeta. Nesem smeti na balkon – in že sta na balkonu ob košu, rožah ali ščipalkah. Himalajo nezlikanih cunj skušam zmanjšati vsaj do prvega baznega tabora, pa se mi Lana mota natanko pod likalno desko ali pri vtičnici, Patrik pa ves srečen razmetava zlikano in zloženo perilo. Ko je bil pred časom Marko štirinajst dni na bolniški, sem morala krotiti vse tri. Otroka sta bila namreč navdušena nad tem, da je očka toliko doma, in sta še bolj divjala. Očka pa ni bil preveč razpoložen in je izgubljal živce. Kasneje mi je dejal: »Vsa čast, Kseni. Še en teden, pa bi se mi utrgalo.« Ampak za to smo mame, kaj ni res? Ko vsem popustijo živci, ko pada kamenje in bruha lava in bije plat zvona, pride mama, obriše usta, pobere igrače, zamenja plenice, odrecitira Cicibana in čebelo – in svet se znova utiri in zavrti naprej v svojo brezkončnost.