V mesnopredelovalni industriji so razmere še posebej slabe, saj se zaradi novih pravil, ki jih uveljavlja država, težave samo kopičijo, kot poudarja Franc Čampa, ki pravi, da se »nekatere stvari pri nas rešujejo tako kot nikjer v Evropi.« Četudi bi vzroke za nastale razmere lahko iskali še kje drugje (premalo povezovanja znotraj dejavnosti, denimo), je Čampa prepričan, da so glavni razlog slabega stanja, preveliki, tudi nepotrebni stroški. »Denar mečemo skozi okno, če dajemo 2,5 milijarde tolarjev, kolikor dajemo na leto samo za klavniške odpadke, kar je posledica uredbe, pripravljene na ministrstvih in sprejete na vladi. Pri tem pa prav nič ne moremo narediti. Strošek 300 milijonov na leto je posledica veterinarskega predpisa, ko v predelavi ni dovoljeno uporabljati ličnic na glavah zaklanih živali. Moramo jih zavreči in dvakrat plačati: enkrat kot surovino v živini, drugič kot odpadek. Veterinarske pristojbine za preglede so se v povprečju povečale za skoraj 90 odstotkov in skoraj leto dni smo se dajali z direktorjem VURS, da je zopet spremenjena odredba o pristojbinah. Da o drugih stroških analiz in pogojih ne govorimo,« našteva Čampa, ko spomni na drage surovine, ki jih kupuje mesna industrija ob nenehno spreminjajočih se pogojih, kakršne spremljajo tudi ukrepi zaščite domačih pridelovalcev s carinami, prelevmani.