Sredi vročega poletnega popoldneva se je Jacob Sassoon v odprtem avtu peljal po avtocesti 95 skozi Severno Karolino. Vračal se je domov, na otok James v Južni Karolini. Poslušal je lahkotni brazilski jazz Joaoja Gilberta in se spominjal otroštva. Veselil se je srečanja s starši, mamine kuhe, popoldanskega poležavanja na vrtu za hišo in tihih večerov na verandi. Iz spominov ga je prebudil pogled na znano charlestonsko marino, potem ko se je iz ulice Spring v Charlestonu približeval mostu čez reko Ashley. Dom ni bil daleč. Zapustil je most in se zapeljal med predmestna naselja vrstnih hiš, ki so bile razporejene v obliki pravilnih kvadratov, na otokih, obkroženih z lagunami, rekami in jezeri. Kmalu se je ustavil pred belo hišo z verando in skrbno pokošeno trato, podobno stotinam drugih v tem kraju. Pozvonil je in na vratih se je pojavila močnejša gospa sredi petdesetih let, skrbno počesanih črnih las, rahlo podolgovatega obraza, ravnih obrvi, velikih modrih oči, majhnega nosu in tenkih ustnic. “Jacob, dragec!” je vzkliknila in ga močno objela. Nato se je malo oddaljila in si ga natančno ogledala. “Shujšal si. Ali je kaj narobe, sin?” “Ne, nič ni narobe. Samo veliko delam, mama.” “Kolikokrat sem ti rekla, da se vrni sem in si tukaj poišči neko mirno službo.” “Mama, pomiri se. Z menoj je vse v redu in s službo sem čisto zadovoljen.” “Ma ja. Po cele dneve garaš, neredno in nezdravo ješ, premalo spiš. In to naj bi bilo zate v redu. Kako si boš našel ženo, če boš takole živel?” “Mama, dovolj,” je Jacob prekinil litanijo. Slekel je suknjič, odložil potovalko in odšel v kuhinjo, kjer si je iz hladilnika vzel steklenico budweiserja. “Kje je oče?” “Kmalu pride. Ali si lačen? Naj ti pripravim večerjo?” “Ja, res sem lačen.” Z užitkom je pospravil svojo najljubšo jed – mesno štruco s pire krompirjem in gobjo omako ter paradižnikovo solato. Ravno