Glog je že od nekdaj ena od rastlin, o katerih so si ljudje radi pripovedovali zgodbe, spadal je tudi med rastline z magično varovalno močjo. V legendah, ki segajo daleč v preteklost, je bil glog tisti goreči grm, v katerem je bival Bog, ko je z njim govoril Mojzes. Pri starih Grkih je vsak gost na svatbo prinesel glogovo vejico kot simbol veselja in sreče, ki naj jo v skupnem življenju užijeta mladoporočenca. Rimljani pa so mladoporočencema z glogovimi vejicami mahali na poti, ko je novopečeni mož prvič peljal svojo ženo k skupnemu počitku. Verjeli so, da bodo tako odgnali zle duhove z njune skupne poti. V srednjem veku je v zibelko zataknjena glogova vejica varovala dojenčka pred boleznimi in uroki, glogov grm ali drevo pa naj bi hišo zelo učinkovito varoval pred strelo. Kmečki ljudje so marsikje spomladi spletali trnove glogove venčke in jih okrašene s cvetjem obešali po okoliških gmajnah; kamor so vilinska bitja čez noč odnesla venčke, naj bi bili za to leto rešen vseh resnejših nevarnosti. Po ljudskem prepričanju je glogov kolec poleg česna najučinkovitejše orožje proti vampirjem, spečemu vampirju je namreč treba z njim prebosti srce. Ta narodopisni motiv je Župančič vključil v satirično pesem Svojim prijateljem. Z glogom je povezanih še mnogo prav zanimivih zgodb. Nekateri graščaki so v preteklosti glogove palice uporabljali za priganjanje lenuhov k delu, stare ciganske zeliščarke pa so nekoč po sejmih prodajale čarovni recept, ki je nesrečnicami pomagal, da so spet ukrotile svoje može. Nezvesti možje so ne mož ne žena nista smela vdajati mesenemu poželenju.